Nova italijanska vlada premiera Montija ima od 16. novembra novega obrambnega ministra, admirala Giampaola di Paolo. Od leta 2008 dalje je bil predsedujoči Vojaškega odbora Zveze Nato, pred tem pa načelnik generalštaba italijanskih oboroženih sil. V Natu ga poznamo kot zelo razgledanega in izobraženega admirala, ki je znal s svojimi idejami glede prihodnosti graditve vojaških zmogljivosti zavezništva v duhu konsenza vseh članic pridobivati podporo. Slovenijo je v času svojega mandata v Natu večkrat obiskal. Cenil je profesionalnost in angažiranost Slovenske vojske pri izpolnjevanju mednarodnih obveznosti, poznal je našo vse slabšo proračunsko situacijo in zmanjševanje sredstev za opremo vojske ter investicije, in občudoval je sposobnost poveljniške strukture Slovenske vojske, da nikoli ne tarnajo zaradi vse slabših obetov, temveč, da poskušajo vedno iz manj sredstev narediti s svojim znanjem in izkušnjami več in bolj kvalitetno opravljene naloge.
Admiral di Paola je cenil slovenska prizadevnja za ohranjanje pomorske komponente Slovenske vojske in vojaški prispevek k pomorski identiteti Slovenije. Vedel je, da ruska patruljna ladja, ki je bila zamenjava za ruski klirinški dolg, prihaja v Slovenijo v razmerah velike sovražnosti v delu slovenske politike in javnosti. Ko nas je obiskal in videl, kako se je ta ladja spremenila v ponosni Triglav z večnamenskimi cilji, je šele dojel, kako poskušamo v Sloveniji z večnamensko uporabo vojaskih sredstev na mikroravni izvajati pametno obrambo (smart defense).
Prepričana sem, da je Slovenija dobila z novim italijanskim obrambnim ministrom velikega prijatelja in zaveznika, ki bo znal nadaljevati dosedanje uspešno sodelovanje med italijanskimi in slovenskimi oboroženimi silami, v okviru sil MLF, pri skupnih prizadevanjih za stabilizacijo Kosova v KFOR , v Libanonu v UNIFIL ter v Afganistanu v ISAF.
Čestitke di Paoli pri novih nalogah!
petek, 18. november 2011
sreda, 16. november 2011
Komu služi vpletanje vojske v predvolilno kampanjo?
Pri vseh dosedanjih volitvah je Slovenska vojska hote ali nehote postala predvolilna tema. Na zadnjih volitvah se je vse vrtelo okrog nakupa osemkolesnikov, v preteklosti je bila to trgovina z orožjem. Letos je bilo pripravljenih več tem, ki bi bile prikladne za preusmerjanje pozornosti volilcev iz realnih problemov v vojaške. Na zalogi je bila trgovina z orožjem, odpiranje dokumentov, ki govorijo o teh pojavih za javnost, in je še v rezervi. Proces glede Patrije se prelaga, kar ne gre v račun tistim, ki bi ga rabili pod urgentno. Nepričakovano veliko truda je bilo vloženega v držanje pri življenju teme, ki je bila aktualna letos poleti, ko je na Norveškem prišlo do grozljivega napada ekstremista Breivika. Nekdo je v stari kontraobveščevalni maniri v medije lansiral dezinformacijo, da so tuje obveščevalne službe sporočile, da so pripadniki slovenske vojske in policije urili desne skrajneže. Proti taki laži se je bilo težko boriti, čeprav sta demantije pisali dve službi za odnose z javnostmi: z ministrstva za obrambo ter ministrstva za notranje zadeve. Vir je bil zelo pretkan. Vedel je, da nihče ne more preveriti, kaj so "tuje obveščevalne službe" dejansko rekle, saj nimaš koga vprašati, če si novinar, kaj je bilo res. Komentatorji Dnevnika in Mladine skrbijo za to, da se laž še kar naprej ponavlja in da se vse bolj pripisuje vojski in ministrici za obrambo in vse manj ostalim omenjenim v tej dedzinformaciji.
Najnovejša predvolilna vojaška tema pa je protest Sindikata vojakov Slovenije, ki je eden od štirih sindikatov, ki delujejo na MO. V uličnem protestu naj bi sindikat skupaj s sindikatom Konfederacija sindikatov Neodvisnost ter drugimi mimoidočimi izrazil določene zahteve v zvezi s plačami, dodatki ter vojaškimi bonitetami, pa še nekaj kadrovskih zahtev bo zraven. Problemi, ki jih izpostavlja sindikat, so take vrste, da se jih na MO zavedamo že tri leta, vendar pa v sedanji gospodarski krizi niso rešljivi. Vojska bo morala deliti usodo celotnega javnega sektorja in trpeti zmanjševanje obsega sredstev za plače in delovanje ter opremo. Komentarji v javnosti so, da je v vojski kaos. Jaz trdim, da v vojski ni kaosa, da večina ljudi v njej pošteno dela, da se v vsakem trenutku, ko doma sindikalisti v varnem zavetju doma pišejo transparente, vojaki na misijah izpostavljajo nevarnostim za to domovino in njen mednarodni ugled, da je v tej naši vojski veliko takih, ki bodo vedno med prvimi šli na pomoč ljudem ob naravnih nesrečah. Vseh teh dobrih in profesionalnih vojakov ne bi smeli mešati s Sindikatom vojkov Slovenije, ki obstaja že dve leti in pol, pa še vedno ni pridobil statusa reprezentativnosti. Ni reprezentativen ne za obrambno dejavnost, niti za poklic vojaka, pa vendar že dve leti in pol nastopa v medijih kot glavni socialni partner za pogajanja o pravicah in delovnem statusu, pa političnih zahtevah vojakov. Napovedani protest v predvolilnem času pa je tipičen primer politizacije sindikalnega gibanja v vojski, kar glede na določbe Zakona o obrambi ni dopustno, in je tipično tradicionalno predvolilno preusmerjanje pozornosti javnosti iz pravih tem za volitve na marginalne teme, ki jih vlada tekočih poslov ne more več rešiti. Sindikat pa ji mora pravočasno zadati še en žebelj v podplat, da bi se ustrezno prikupil prihodnjim oblastnikom. Obstaja pa še ena možna razlaga, ki bi morala zaskrbeti volilce in kandidate za poslance. Komu je danes v interesu preusmerjanje pozornosti? Katerim političnim strankam? Tistim, ki se lahko na predvolilnih soočenjih pogovarjajo o programu za naprej, ali tistim, ki so vse svoje programske adute že povedale in nimajo več materiala za soočenja. Kaj ne bi bila znova krasna tema za diskusije ukinjanje, preoblikovanje, zmanjševanje vojske?
Protest peščice vojakov iz nereprezentativnega sindikata je kot nalašč za to primeren. Le poglejte spletno vprašanje na žurnalu24 16. Novembra letos!
Ne pozabimo, problemi, na katere opozarja sindikat, so mestoma realni. V predvolilni kampanji pa zvenijo zelo groteskno, še posebej, če vemo, da so v času službe ti ljudje nosilci državnega monopola na uporabo orožja. Le kdo bi jim ga zaupal!
Najnovejša predvolilna vojaška tema pa je protest Sindikata vojakov Slovenije, ki je eden od štirih sindikatov, ki delujejo na MO. V uličnem protestu naj bi sindikat skupaj s sindikatom Konfederacija sindikatov Neodvisnost ter drugimi mimoidočimi izrazil določene zahteve v zvezi s plačami, dodatki ter vojaškimi bonitetami, pa še nekaj kadrovskih zahtev bo zraven. Problemi, ki jih izpostavlja sindikat, so take vrste, da se jih na MO zavedamo že tri leta, vendar pa v sedanji gospodarski krizi niso rešljivi. Vojska bo morala deliti usodo celotnega javnega sektorja in trpeti zmanjševanje obsega sredstev za plače in delovanje ter opremo. Komentarji v javnosti so, da je v vojski kaos. Jaz trdim, da v vojski ni kaosa, da večina ljudi v njej pošteno dela, da se v vsakem trenutku, ko doma sindikalisti v varnem zavetju doma pišejo transparente, vojaki na misijah izpostavljajo nevarnostim za to domovino in njen mednarodni ugled, da je v tej naši vojski veliko takih, ki bodo vedno med prvimi šli na pomoč ljudem ob naravnih nesrečah. Vseh teh dobrih in profesionalnih vojakov ne bi smeli mešati s Sindikatom vojkov Slovenije, ki obstaja že dve leti in pol, pa še vedno ni pridobil statusa reprezentativnosti. Ni reprezentativen ne za obrambno dejavnost, niti za poklic vojaka, pa vendar že dve leti in pol nastopa v medijih kot glavni socialni partner za pogajanja o pravicah in delovnem statusu, pa političnih zahtevah vojakov. Napovedani protest v predvolilnem času pa je tipičen primer politizacije sindikalnega gibanja v vojski, kar glede na določbe Zakona o obrambi ni dopustno, in je tipično tradicionalno predvolilno preusmerjanje pozornosti javnosti iz pravih tem za volitve na marginalne teme, ki jih vlada tekočih poslov ne more več rešiti. Sindikat pa ji mora pravočasno zadati še en žebelj v podplat, da bi se ustrezno prikupil prihodnjim oblastnikom. Obstaja pa še ena možna razlaga, ki bi morala zaskrbeti volilce in kandidate za poslance. Komu je danes v interesu preusmerjanje pozornosti? Katerim političnim strankam? Tistim, ki se lahko na predvolilnih soočenjih pogovarjajo o programu za naprej, ali tistim, ki so vse svoje programske adute že povedale in nimajo več materiala za soočenja. Kaj ne bi bila znova krasna tema za diskusije ukinjanje, preoblikovanje, zmanjševanje vojske?
Protest peščice vojakov iz nereprezentativnega sindikata je kot nalašč za to primeren. Le poglejte spletno vprašanje na žurnalu24 16. Novembra letos!
Ne pozabimo, problemi, na katere opozarja sindikat, so mestoma realni. V predvolilni kampanji pa zvenijo zelo groteskno, še posebej, če vemo, da so v času službe ti ljudje nosilci državnega monopola na uporabo orožja. Le kdo bi jim ga zaupal!
torek, 15. november 2011
Ženske kvote ali enake možnosti?
V Mariboru je danes poveljevanje 74. Motoriziranega bataljona prevzela podpolkovnica Alenka Petek, verjetno ena izmed najbolj sposobnih častnic in častnikov Slovenske vojske. Nova generacija profesionalcev, ki ima za sabo uspešno delo v operativnih enotah, odlične rezultate na šolanjih, suvereno sodelovanje na mednarodni operaciji na Kosovu. Je tretja ženska poveljnica bataljona v SV, pred njo je obveščevalno izvidniškemu bataljonu poveljevala sedanja brigadirka Alenka Ermenc, prav tako odlično izobražena in uspešna udeleženka mednarodne operacije na Kosovu. Bataljonu za jedrsko, biloško in kemično obrambo pa je poveljevala podpolkovnica Tatjana Pečnik, častnica z izjemnimi izkušnjami iz mednarodnih misij, trikratna udeleženka, poveljnica kontingenta na Cipru. V Slovenski vojski je 15 odstotkov žensk, vendar za doseganje tega, za vojske zavezništva najvišjega odstotka vojakinj, nismo postavili kvot. Vojska je odprla vrata ženskam zelo na široko. Omogočila jim je izobraževanje in napredovanje, torej tudi samodokazovanje. To je bilo možno zaradi spoštovanja načela enakih možnosti. Kdor jih izkoristi in se dokaže, napreduje. Spol ni ovira in ni prednost. Dokazati se je treba s svojim znanjem, motivacijo in izkušnjami ter trdim delom.
V politiki je drugače. Politika pri nas ne omogoča enakih možnosti, za ženske na volilnih listah so predpisane kvote, tehnokratski sistem zagotavljanja števila mest za "napredovanje" v visoko politiko, izvoljivost sposobnim pa ni več zagotovljena. Imamo dve predsednici političnih strank, LDS in NSi. Imamo najmanj poslank glede na primerljivo velike parlamente v Evropi, imamo peščico ministric - v prejšnji vladi eno samo, v sedanji vladi je mandat začelo obetavnih pet ministric. V vladi tekočih poslov je ostala le še ena. Pa še ta gre enim grozno v nos, najbolj se z njo ubadajo kolumnisti enega od slovenskih dnevnikov, in dokaj redno nastopa v karikaturah enega od levih tednikov. V svojih političnih komentarjih sta z njenim delom obrambne ministrice doslej najbolj grobo obračunali dve komentatorki, Spomenka Hribar v času boja za uveljavitev peticije Ukinimo vojsko ter Tanja Lesničar Pučko v zadnji predvolilni kampanji. Zanimivo, da sta bili najbolj grobi kritiki izpod peresa žensk. Žensk proti ženskam! Če bi zagnanost naše spoštovane raziskovalke v blatenju vojske in vseh, ki so jo branili, človek še nekako raumel, pa je precej nejasno, kakšne razloge, razen predvolilnih navijaških ciljev, ima kolumnistka Pučko. Namenila se je oblatiti stranko SD. In obrambno ministrico. Resnice je ne zanimajo. Ne zanima je, da je ministrica s sodelavci razčiščevala probleme pogodbe o osemkolesnikih, zaradi opreme predlagala spremembo pogodbe, zaradi slabe finančne situacije pa njeno reprogramiranje, ne zanima je dejansko stanje sodelovanja slovenskih vojakov na misijah, ne zanima je zagotovilo MO, da slovenski vojaki ne urijo srajnih desničarjev, ne zanima je niti to, da je vojska ustavna kategorija, in da ukinjanje vojske brez ustreznega družbenega soglasje pomeni delovanje v nasprotju s tistim, kar piše v slovenski ustavi. A niso tisti, ki pozivajo k dejanjem proti ustavi v bistvu skrajneži? No tisti, ki pozivajo k ukinjanju vojske, običajno niso desni skrajneži...
Če smo dobro razumeli kolumnistkin predvolilni sestavek, so prave ženske samo v strankah Sem-Si, Trs, Zares in LDS. Preostale ženske so škodljive za ženske kvote. Sreča je, da se v Slovenski vojski napreduje zaradi sposobnosti in ne zaradi nravstvenih kolumnistk in njihovih kriterijev!
V politiki je drugače. Politika pri nas ne omogoča enakih možnosti, za ženske na volilnih listah so predpisane kvote, tehnokratski sistem zagotavljanja števila mest za "napredovanje" v visoko politiko, izvoljivost sposobnim pa ni več zagotovljena. Imamo dve predsednici političnih strank, LDS in NSi. Imamo najmanj poslank glede na primerljivo velike parlamente v Evropi, imamo peščico ministric - v prejšnji vladi eno samo, v sedanji vladi je mandat začelo obetavnih pet ministric. V vladi tekočih poslov je ostala le še ena. Pa še ta gre enim grozno v nos, najbolj se z njo ubadajo kolumnisti enega od slovenskih dnevnikov, in dokaj redno nastopa v karikaturah enega od levih tednikov. V svojih političnih komentarjih sta z njenim delom obrambne ministrice doslej najbolj grobo obračunali dve komentatorki, Spomenka Hribar v času boja za uveljavitev peticije Ukinimo vojsko ter Tanja Lesničar Pučko v zadnji predvolilni kampanji. Zanimivo, da sta bili najbolj grobi kritiki izpod peresa žensk. Žensk proti ženskam! Če bi zagnanost naše spoštovane raziskovalke v blatenju vojske in vseh, ki so jo branili, človek še nekako raumel, pa je precej nejasno, kakšne razloge, razen predvolilnih navijaških ciljev, ima kolumnistka Pučko. Namenila se je oblatiti stranko SD. In obrambno ministrico. Resnice je ne zanimajo. Ne zanima je, da je ministrica s sodelavci razčiščevala probleme pogodbe o osemkolesnikih, zaradi opreme predlagala spremembo pogodbe, zaradi slabe finančne situacije pa njeno reprogramiranje, ne zanima je dejansko stanje sodelovanja slovenskih vojakov na misijah, ne zanima je zagotovilo MO, da slovenski vojaki ne urijo srajnih desničarjev, ne zanima je niti to, da je vojska ustavna kategorija, in da ukinjanje vojske brez ustreznega družbenega soglasje pomeni delovanje v nasprotju s tistim, kar piše v slovenski ustavi. A niso tisti, ki pozivajo k dejanjem proti ustavi v bistvu skrajneži? No tisti, ki pozivajo k ukinjanju vojske, običajno niso desni skrajneži...
Če smo dobro razumeli kolumnistkin predvolilni sestavek, so prave ženske samo v strankah Sem-Si, Trs, Zares in LDS. Preostale ženske so škodljive za ženske kvote. Sreča je, da se v Slovenski vojski napreduje zaradi sposobnosti in ne zaradi nravstvenih kolumnistk in njihovih kriterijev!
četrtek, 10. november 2011
Ob enajsti uri enajstega dne enajstega meseca 1918
Je bilo konec prve svetovne vojne. V spomin na ta dan potekajo v številnih državah, ki so izgubile svoje vojake v tej vojni, posebne spominske slovesnosti. Na njih se državljani, politiki, predstavniki vojska in veteranskih organizacij spomnijo vseh padlih vojakov v vseh vojnah v in po prvi svetovni vojni. Ponekod se v znak spoštovanja do padlih nosi rdeč makov cvet. Na poljih Flandrije, kjer so potekale ene najbolj krvavih bitk prve svetovne vojne, je cvetel mak, pravijo, kot da bi rastel iz krvi ubitih vojakov.
V samostojni Sloveniji, in po mojem spominu tudi v nekdanji Jugoslaviji, tega dneva spominov na padle vojake nismo nikoli počastili. Bolj pogosto smo, Slovenci predvsem, enajstega novembra pobirali mrtve po cestah zaradi zapijanja na martinovanjih.
Letos bo takšna slovesnost v Sloveniji verjetno prvič. Na pobudo češkega, avstrijskega in madžarskega veleposlanika v Sloveniji! Potekala bo v cerkvi v Črni vasi na Barju, zaključili pa jo bomo s polaganjem vencev k pomniku padlim v osamosvojitveni vojni na Žalah.
Dan bo še posebej edinstven in slovesnost nevsakdanja
Ob enajsti uri enajstega dne enajstega meseca leta dva tisoč enajst.
V samostojni Sloveniji, in po mojem spominu tudi v nekdanji Jugoslaviji, tega dneva spominov na padle vojake nismo nikoli počastili. Bolj pogosto smo, Slovenci predvsem, enajstega novembra pobirali mrtve po cestah zaradi zapijanja na martinovanjih.
Letos bo takšna slovesnost v Sloveniji verjetno prvič. Na pobudo češkega, avstrijskega in madžarskega veleposlanika v Sloveniji! Potekala bo v cerkvi v Črni vasi na Barju, zaključili pa jo bomo s polaganjem vencev k pomniku padlim v osamosvojitveni vojni na Žalah.
Dan bo še posebej edinstven in slovesnost nevsakdanja
Ob enajsti uri enajstega dne enajstega meseca leta dva tisoč enajst.
sreda, 9. november 2011
Lažni diamanti so večni
Sredine debate v Dnevniku so kot se spodobi vedno zanimive, družbeno kritične, in kot se za mojega spoštovanega kolega iz Fakultete za družbene vede dr. Vlada Miheljaka spodobi, tudi primerno intrigantske. To pot sem bila spet jaz na vrsti za glodanje, saj je avtor ocenil, da mora, četudi z lažnimi navedbami, oblatiti predvsem ministrico za obrambo. Komentator se ukvarja s spogledovanjem slovenske policije in vojske z ekstremističnimi skupinami in se čudi, kako da nihče ne reagira na takšne ekscese. Potrebno je po vrsti pojasniti celo kopico zavajanj, ki jih naplete v svoj dušebrižniški komentar.
Najprej naj bi prejšnji teden izvedeli, da so tuje obveščevalne službe Sloveniji posredovale podatke o tem, da naj bi 15 pripadnikov Slovenske vojske in policije urilo skrajne desničarske skupine. Zanimivo, tako on, kot dva novinarja pred njim sta uporabila tezo o tujih obveščevalnih službah kot viru informiranja. Gledeno z vidika propagandne manipulacije je to zelo modro, so nas nekoč učili na FDV, saj pri neimenovanih tujih obveščevalnih službah nihče ne more preveriti zanesljivosti informacije. Potem omenja skrajne desničarske skupine, vendar jih ne navede. Bralca pušča brez temeljne informacije, o čem pravzaprav piše. Da pa bi ne bilo dvoma, v nadaljevanju ugotovi, da v drugih evropskih državah zaznavajo simpatije represivcev z neonaciji. Nepozorni bralec mora skleniti, da so oni skrajneži verjetno neonacisti, za poduk pa še napiše, kaj je rekel avstrijski obrambni minister o takih primerih v avstrijski vojski. Miheljak ni bil na tiskovni konferenci ministra Darabosa, zato ne more vedeti, kaj je ta v resnici dejal. Novinar, ki pa je na tiskovki bil, in poznal njegov celoten odgovor, pa je v svoj prispevek vključil del odgovora, ki ne pove vsega, zato ima tudi Miheljak prosto pot za razvoj svoje domišljije. Sklepa namreč, da v Avstriji velja ničelna toleranca za tovrstne prostočasne hobije vojakov.
No, Darabos je najprej opozoril na dejstvo, da je treba tocno definirati, kaj mislimo z ekstremizmom. To je bila diplomatska lekcija novinarju, ki je spraševal po ekstremizmu v avstrijski vojski nasploh. Potem je pojasnil, da je v avstrijski vojski skladno z ustavo nošenje neonacističnih simbolov prepovedano in za taka ravnanja velja ničelna toleranca.
In še, da se taka ravnanja preganjanjo, ko je pripadnik v službi. Nič ni omenjal prostega časa in preganjanja vojakov v njihovem prostem času. Miheljak bi torej vojake (zanimivo da se ob policiste ni obregnil tako osorno kot ob vojake ministrice za obrambo) zaradi njihovih prostočasnih ali celo osebnih simpatij z morebitnimi ekstremisti vrgel iz službe. Pri tem da ne vemo, za katere ekstremiste gre, so po zakonu morda pri nas prepovedani, in kaj so v resnici počeli v službi ali v prostem času.
Osebno mislim, da so ekstremizmi vseh vrst, levi in desni, verski in drugi politično, moralno in varnostno sporni, vendar morajo biti definirani z ustreznim pravnim aktom ter morajo imeti pravično določene sankcije za vse državljane. Mislim tudi, da bi bilo treba varnosti države nevarne ekstremiste presojati po kaznivih dejanjih in jim ne dopuščati dela v državotvornih institucijah. Nisem pa pristaš pogroma nad ljudmi zaradi njihovega združevanja v prostem času, če ne gre za kazniva ravnanja ob tem, saj v modernih družbah že dolgo velja, da se pripadnikov vojske ne nadzira in preganja zaradi njihovih osebnih pogledov ali aktivnosti v prostem času.
Službo in prosti čas so enačili v starih komunističnih vojskah, kakršno je morda služil kolega
Miheljak, ali je o njih kdaj davno bral.
V pravni državi se ljudi preganja in odpušča zaradi aktivnosti, ki so kazniva dejanja. V Sloveniji ekstremistične skupine niso definirane v zakonu ali drugem podobnem pravnem aktu. Problem tudi nastane, ker niso definirane kot varnostna grožnja, kar bi bilo v luči dogodkov poleti letos na Norveškem in ob pojavih vahabizma v naši bližini treba narediti. Menim tudi, da bi bilo treba enako preganjati desne in leve ekstremiste, če izvajajo kazniva oziroma nasilna dejanja. Vsi družbeno kritični ljudje in politiki pa bi morali skupno doseči soglasje o tem, katere skupine bi dali na takšno črno listo prepovedanih. Dotlej pa je nepošteno izmišljati si tuje obveščevalne službe, zato da bi lahko brez dokazov blatili vojsko (in policijo). Nenazadnje imamo tudi domačo obveščevalno službo z nalogo, da varnostno ščiti svojo državo in lahko pove, če ima iz EU ali iz domače zakonodaje kak seznam prepovedanih ekstremističnih skupin. In nepošteno je zlorabiti izjave tujih ministrov o točno določenih dogodkih z jasno zakonodajno in ustavno ureditvijo teh vprašanj v njihovih državah za pavšalno in namigovalsko blatenje naše vojske.
Ampak - tudi lažne, izkrivljene in intrigantske zgodbe se lahko dobro prodajajo, tako kot se dobro prodajajo lažni diamanti. V umazanih vojnah seveda.
Najprej naj bi prejšnji teden izvedeli, da so tuje obveščevalne službe Sloveniji posredovale podatke o tem, da naj bi 15 pripadnikov Slovenske vojske in policije urilo skrajne desničarske skupine. Zanimivo, tako on, kot dva novinarja pred njim sta uporabila tezo o tujih obveščevalnih službah kot viru informiranja. Gledeno z vidika propagandne manipulacije je to zelo modro, so nas nekoč učili na FDV, saj pri neimenovanih tujih obveščevalnih službah nihče ne more preveriti zanesljivosti informacije. Potem omenja skrajne desničarske skupine, vendar jih ne navede. Bralca pušča brez temeljne informacije, o čem pravzaprav piše. Da pa bi ne bilo dvoma, v nadaljevanju ugotovi, da v drugih evropskih državah zaznavajo simpatije represivcev z neonaciji. Nepozorni bralec mora skleniti, da so oni skrajneži verjetno neonacisti, za poduk pa še napiše, kaj je rekel avstrijski obrambni minister o takih primerih v avstrijski vojski. Miheljak ni bil na tiskovni konferenci ministra Darabosa, zato ne more vedeti, kaj je ta v resnici dejal. Novinar, ki pa je na tiskovki bil, in poznal njegov celoten odgovor, pa je v svoj prispevek vključil del odgovora, ki ne pove vsega, zato ima tudi Miheljak prosto pot za razvoj svoje domišljije. Sklepa namreč, da v Avstriji velja ničelna toleranca za tovrstne prostočasne hobije vojakov.
No, Darabos je najprej opozoril na dejstvo, da je treba tocno definirati, kaj mislimo z ekstremizmom. To je bila diplomatska lekcija novinarju, ki je spraševal po ekstremizmu v avstrijski vojski nasploh. Potem je pojasnil, da je v avstrijski vojski skladno z ustavo nošenje neonacističnih simbolov prepovedano in za taka ravnanja velja ničelna toleranca.
In še, da se taka ravnanja preganjanjo, ko je pripadnik v službi. Nič ni omenjal prostega časa in preganjanja vojakov v njihovem prostem času. Miheljak bi torej vojake (zanimivo da se ob policiste ni obregnil tako osorno kot ob vojake ministrice za obrambo) zaradi njihovih prostočasnih ali celo osebnih simpatij z morebitnimi ekstremisti vrgel iz službe. Pri tem da ne vemo, za katere ekstremiste gre, so po zakonu morda pri nas prepovedani, in kaj so v resnici počeli v službi ali v prostem času.
Pojasnilo, ki smo ga dali na MO, da kljub preiskavi v vojski nismo odkrili nič nezakonitega, pa zagreti komentator vzame za posmeh.
Osebno mislim, da so ekstremizmi vseh vrst, levi in desni, verski in drugi politično, moralno in varnostno sporni, vendar morajo biti definirani z ustreznim pravnim aktom ter morajo imeti pravično določene sankcije za vse državljane. Mislim tudi, da bi bilo treba varnosti države nevarne ekstremiste presojati po kaznivih dejanjih in jim ne dopuščati dela v državotvornih institucijah. Nisem pa pristaš pogroma nad ljudmi zaradi njihovega združevanja v prostem času, če ne gre za kazniva ravnanja ob tem, saj v modernih družbah že dolgo velja, da se pripadnikov vojske ne nadzira in preganja zaradi njihovih osebnih pogledov ali aktivnosti v prostem času.
Službo in prosti čas so enačili v starih komunističnih vojskah, kakršno je morda služil kolega
Miheljak, ali je o njih kdaj davno bral.
V pravni državi se ljudi preganja in odpušča zaradi aktivnosti, ki so kazniva dejanja. V Sloveniji ekstremistične skupine niso definirane v zakonu ali drugem podobnem pravnem aktu. Problem tudi nastane, ker niso definirane kot varnostna grožnja, kar bi bilo v luči dogodkov poleti letos na Norveškem in ob pojavih vahabizma v naši bližini treba narediti. Menim tudi, da bi bilo treba enako preganjati desne in leve ekstremiste, če izvajajo kazniva oziroma nasilna dejanja. Vsi družbeno kritični ljudje in politiki pa bi morali skupno doseči soglasje o tem, katere skupine bi dali na takšno črno listo prepovedanih. Dotlej pa je nepošteno izmišljati si tuje obveščevalne službe, zato da bi lahko brez dokazov blatili vojsko (in policijo). Nenazadnje imamo tudi domačo obveščevalno službo z nalogo, da varnostno ščiti svojo državo in lahko pove, če ima iz EU ali iz domače zakonodaje kak seznam prepovedanih ekstremističnih skupin. In nepošteno je zlorabiti izjave tujih ministrov o točno določenih dogodkih z jasno zakonodajno in ustavno ureditvijo teh vprašanj v njihovih državah za pavšalno in namigovalsko blatenje naše vojske.
Ampak - tudi lažne, izkrivljene in intrigantske zgodbe se lahko dobro prodajajo, tako kot se dobro prodajajo lažni diamanti. V umazanih vojnah seveda.
ponedeljek, 21. februar 2011
Razvojna paradigma I
Vloga mladih in/ali brezposelnih v razvojni paradigmi Slovenije
Zgodovinsko gledano je razvoj vedno pomenil tiste aktivnosti družbe, kjer se uveljavljajo nova spoznanja, nove izkušnje in nove tehnologije. Bolj razvite družbe stremijo k visokim tehnologijam, hitremu prenosu informacij, vse krajši poti od znanstvenih odkritij do proizvodnega procesa. Razvoja ne moremo enačiti z rastjo. Rast pomeni kopičenje blaga in storitev, pomeni tudi osebno ali skupinsko bogatenje. Razvoj pomeni iskanje uravnotežene bogatitve, ko boljši življenjski pogoji enega pripomorejo k dobrobiti vseh. Takšno razvojno paradigmo si želimo tudi za Slovenijo. Letos, ko slavimo dvajset let naše države, bi bilo dobro razčistiti, kakšno razvojno pot vidimo v prihodnje in kako bomo nanjo usmerjali mlade generacije.
Četudi smo v kriznih časih, ne smemo zanemariti dejstva, da je kljub sedanjemu stanju potrebno postaviti cilje, ki jim bomo sledili, pa čeprav nekaj let le z majhnimi koraki. Najprej velja pogledati, ali imamo organiziran sistem prenosa novih spoznanj na mlade? To je šolski sistem. Tako osnovnošolski kot srednješolski sistem delujeta stabilno, čeprav ju priporočila OECD vidijo kot potratna. Visokošolski sistem je zadnjih pet let izpostavljen veliki reformi, uvedbi bolonjskega študija. Pet let reformiranja v obdobju vse bolj zaostrenih finančnih pogojev s hkratno veliko disperzijo šol po Sloveniji (univerza v vsako večjo slovensko vas) pušča posledice. Fakultete, ki so bile med prvimi po uvedbi novega sistema, so danes pred nujo, da znova reprogramirajo svoje študije. Tisti, ki so na strani prakse, gledajo na nov sistem z nezaupanjem. Po eni strani ni povsem jasno, kaj novi diplomanti glede na prejšnje generacije znajo. Po drugi strani ni možno postaviti kariernega sistema starih in novih zaposlenih, saj mora biti jasno, kakšna znanja novi sistem daje sedaj in kakšen je njegov garancijski rok za naprej. Ko smo uvajali bolonjski študij, smo trdili, da ga moramo približati praksi. Tu pa je več problemov.
Prvič, študentje še vedno zelo dolgo študirajo. Veliko časa nekateri porabijo za delo preko študentskih servisov, t.i. malo delo. To delo ni v skoraj nobeni povezavi s tistim, kar študirajo. So sicer v stiku z delovno ali delavsko prakso in razumejo stiske sedanjih delavcev, toda sami le redko pridejo v stik s tistimi spoznanji in tehnologijami, ki bodo sestavina njihovega bodočega dela.
Drugič, Ko diplomirajo in to velja tudi za diplomante predbolonjskega sistema, tudi po več let iščejo službo. Znanja in spoznanja, ki so si jih nabrali na univerzi, medtem že zastarevajo. Torej namesto da bi svojo motivacijo za uporabo spoznanj čimprej združili z delom, izgubijo znanje in motivacijo.
Tretjič, ko službo dobijo, je to pogosto izven sistemov, za katere so se šolali. To dodatno oslabi uporabnost njihovega predhodnega znanja.
Četrtič, šole bi morale mladim zagotoviti opravljanje prakse. Toda kje danes najti dobro stoječa podjetja, ki bi v času spopadanja s krizo premogla še nekaj moči za mentoriranje mladih na praksi? Tudi državna uprava se zapira pred mladimi praktikanti.
Z velikim odmikom od novih spoznanj in tehnologij ter s tem tudi razvoja se srečujejo vsi brezposelni. Socialna pomoč, ki jo dobijo, jim sicer omogoči minimalno preživetje, toda dolgoročno so za razvojem družbe in svoje zaposlene generacije zaostali. Tega zaostanka ni mogoče spregledati. Tudi zato se je treba boriti za nova delovna mesta ali vsaj ohranjati tista, na katerih delavci delajo s skrajšanim delovnim časom.
Da bi torej lahko v razvojno paradigmo Slovenije vključili mlade, jim je potrebno zagotoviti ustrezno prakso, študijske programe obogatiti s spoznanji ljudi iz prakse, torej preplesti študij s stiki z delodajalci, predvsem tistimi, ki delajo z novimi tehnologijami, ter mladim ustvariti delovna mesta. Slovenija potrebuje znanje in motivacijo mladih, če naj premaga krizo in se razvojno usmeri. Mladi ne potrebujejo socialne podpore za brezposelne, temveč delo. Z delom pa možnost samodokazovanja!
Zgodovinsko gledano je razvoj vedno pomenil tiste aktivnosti družbe, kjer se uveljavljajo nova spoznanja, nove izkušnje in nove tehnologije. Bolj razvite družbe stremijo k visokim tehnologijam, hitremu prenosu informacij, vse krajši poti od znanstvenih odkritij do proizvodnega procesa. Razvoja ne moremo enačiti z rastjo. Rast pomeni kopičenje blaga in storitev, pomeni tudi osebno ali skupinsko bogatenje. Razvoj pomeni iskanje uravnotežene bogatitve, ko boljši življenjski pogoji enega pripomorejo k dobrobiti vseh. Takšno razvojno paradigmo si želimo tudi za Slovenijo. Letos, ko slavimo dvajset let naše države, bi bilo dobro razčistiti, kakšno razvojno pot vidimo v prihodnje in kako bomo nanjo usmerjali mlade generacije.
Četudi smo v kriznih časih, ne smemo zanemariti dejstva, da je kljub sedanjemu stanju potrebno postaviti cilje, ki jim bomo sledili, pa čeprav nekaj let le z majhnimi koraki. Najprej velja pogledati, ali imamo organiziran sistem prenosa novih spoznanj na mlade? To je šolski sistem. Tako osnovnošolski kot srednješolski sistem delujeta stabilno, čeprav ju priporočila OECD vidijo kot potratna. Visokošolski sistem je zadnjih pet let izpostavljen veliki reformi, uvedbi bolonjskega študija. Pet let reformiranja v obdobju vse bolj zaostrenih finančnih pogojev s hkratno veliko disperzijo šol po Sloveniji (univerza v vsako večjo slovensko vas) pušča posledice. Fakultete, ki so bile med prvimi po uvedbi novega sistema, so danes pred nujo, da znova reprogramirajo svoje študije. Tisti, ki so na strani prakse, gledajo na nov sistem z nezaupanjem. Po eni strani ni povsem jasno, kaj novi diplomanti glede na prejšnje generacije znajo. Po drugi strani ni možno postaviti kariernega sistema starih in novih zaposlenih, saj mora biti jasno, kakšna znanja novi sistem daje sedaj in kakšen je njegov garancijski rok za naprej. Ko smo uvajali bolonjski študij, smo trdili, da ga moramo približati praksi. Tu pa je več problemov.
Prvič, študentje še vedno zelo dolgo študirajo. Veliko časa nekateri porabijo za delo preko študentskih servisov, t.i. malo delo. To delo ni v skoraj nobeni povezavi s tistim, kar študirajo. So sicer v stiku z delovno ali delavsko prakso in razumejo stiske sedanjih delavcev, toda sami le redko pridejo v stik s tistimi spoznanji in tehnologijami, ki bodo sestavina njihovega bodočega dela.
Drugič, Ko diplomirajo in to velja tudi za diplomante predbolonjskega sistema, tudi po več let iščejo službo. Znanja in spoznanja, ki so si jih nabrali na univerzi, medtem že zastarevajo. Torej namesto da bi svojo motivacijo za uporabo spoznanj čimprej združili z delom, izgubijo znanje in motivacijo.
Tretjič, ko službo dobijo, je to pogosto izven sistemov, za katere so se šolali. To dodatno oslabi uporabnost njihovega predhodnega znanja.
Četrtič, šole bi morale mladim zagotoviti opravljanje prakse. Toda kje danes najti dobro stoječa podjetja, ki bi v času spopadanja s krizo premogla še nekaj moči za mentoriranje mladih na praksi? Tudi državna uprava se zapira pred mladimi praktikanti.
Z velikim odmikom od novih spoznanj in tehnologij ter s tem tudi razvoja se srečujejo vsi brezposelni. Socialna pomoč, ki jo dobijo, jim sicer omogoči minimalno preživetje, toda dolgoročno so za razvojem družbe in svoje zaposlene generacije zaostali. Tega zaostanka ni mogoče spregledati. Tudi zato se je treba boriti za nova delovna mesta ali vsaj ohranjati tista, na katerih delavci delajo s skrajšanim delovnim časom.
Da bi torej lahko v razvojno paradigmo Slovenije vključili mlade, jim je potrebno zagotoviti ustrezno prakso, študijske programe obogatiti s spoznanji ljudi iz prakse, torej preplesti študij s stiki z delodajalci, predvsem tistimi, ki delajo z novimi tehnologijami, ter mladim ustvariti delovna mesta. Slovenija potrebuje znanje in motivacijo mladih, če naj premaga krizo in se razvojno usmeri. Mladi ne potrebujejo socialne podpore za brezposelne, temveč delo. Z delom pa možnost samodokazovanja!
sreda, 9. februar 2011
Le čevlje sodi naj kopitar
Komentar k intervjuju v Žurnalu24, 4. februar 2011
V dnevih pred kulturnim praznikom je bilo vselej veliko pisanja o kulturi, njenem pomenu za ohranjanje narodove samobitnosti, povezovalnosti med generacijami in njenem motivacijskem poslanstvu. Pred letošnjim kulturnim praznikom je bilo mogoče brati tudi o tem, kako se kultura razvija v državni upravi. Manjkal je sicer podatek o tem, da je bila kultura med tistimi razvojnimi prioritetnimi politikami, ki pri ukrojevanju proračuna za leti 2011 in 2012 ne zmanjšuje predvidenih proračunskih sredstev, kot se je zgodilo z neperspektivnimi politikami, kot so obramba, varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami ter zunanja politika, vendar ta pomanjkljivost ne zmanjša zelo strokovne in poglobljene razprave o tem, kako preurediti državno upravo, da bi razvojna naravnanost kulturne politike še bolj prišla do izraza v teh kriznih časih, ki so pred nami. Članek ugotavlja, da bi bilo treba v reorganizaciji državne uprave najprej pripojiti finančno ministrstvo h kulturnemu. To razumemo in je zelo razumno in dolgoročno. Skrb za javne finance mora biti kulturna, hkrati pa dovolj obrambna, da se kljub varčevalnim ukrepom in vsesplošnemu zniževanju stroškov kultura ne znajde med tistimi, ki kot prej naštete nerazvojne politike sodijo v ropotarnico državne uprave. Intervjuvanka nam v svojem razvojnoreformnem žaru še pove, da bi ukinila obrambno ministrstvo. Po vsej verjetnosti bi obrambo kot dejavnost države vključila v svojo kulturno revolucijo tako, da bi svoje finančno dobro stoječe in gospodarno ministrstvo reformirala v ministrstvo za napadalno kulturo. S svojo zelo izvirno idejo se je pridružila onim, ki so pred kulturnim praznikom leta 2010 sestavili enako kulturno prodorno in politično usklajeno peticijo o ukinitvi Slovenske vojske.
Malo in mlado delo
Te dni mladi s svojo državo in vlado merijo moči. Vlada jim odreja količino malega dela skupaj z brezposelnimi in upokojenci, mladi pa zbirajo podpise za referendum proti zakonu o malem delu. To so tisti mladi, ki si želijo delati, takrat ko študirajo.
Kje pa so tisti mladi, ki so študij končali in prav tako iščejo delo? Na zavodih za zaposlovanje? Morda na priročnih delih preko napotnic svojih še študirajočih kolegov? Čeprav se prijavljajo na redke razpise za delovna mesta, so nekonkurenčni, ker nimajo opravljenega pripravništva ali dokazanih let delovnih izkušenj. Kaj je država naredila, da bi mladi lahko opravili pripravništvo in se specializirali za različna dela? Poglejmo v državno upravo in v javni sektor. Že nekaj let je glavni cilj tega sektorja zmanjševanje števila delovnih mest. Ker ljudje v javnem sektorju lahko delajo, dokler zmorejo, in se ne nujno upokojijo, ko izpolnijo pogoje za starostno pokojnino, je obnavljanje javnega sektorja z mladim delom skoraj onemogočeno. Javni sektor pa se nezadržno stara in ker gre s staranjem tudi nenehno napredovanje, so praviloma postavljeni na visoka bolje plačana mesta. Mladih operativnih ljudi, ki bi v javnem sektorju skrbeli za učinkovito opravljena javna dela, pa je malo, ponekod, kot je primer upravnega dela Ministrstva za obrambo, že dve leti nič. Javni sektor je torej drag, ni pa več učinkovit, predvsem zato, ker v njem ni dovolj mladih ljudi.
Mladi pogosto govorijo, da se bojijo prihodnosti, ker ne vedo, ali bodo sploh kdaj prišli do stalne službe. Izbira študija, pri čemer prednjačijo družboslovni in humanistični študiji, kaže na to, da mladi ne vidijo možnosti za zaposlitev po končanem študiju. Ali je vlada sposobna tem mladim ponuditi vero v prihodnost in kmalu tudi kakšno delo? In to ne malo delo!
Poglejmo v preteklost. Pred 26 leti je slovenska znanstvena in raziskovalna sfera prišla do spoznanja, da so se profesorji in raziskovalci postarali, da ni več dovolj asistentov in mladih raziskovalcev, ki bi izvajali empirično raziskovalno delo. Takratni strokovnjaki za raziskovalno politiko so udejanjili zamisel o 2.000 novih raziskovalcih. To so bili mladi strokovnjaki, ki so s pomočjo neposredne investicije v njihovo raziskovalno delo sodelovali v empiričnih projektih in opravili akademski študij.
Danes bi morala vlada narediti nekaj podobnega z delom mladih v javnem in realnem sektorju. Morala bi opredeliti določeno število delovnih mest, na katerih bi mladi izobraženci opravljali pripravništva in s tem pridobivali potrebne izkušnje za stalnejša dela. Hkrati bi morali v javnem sektorju ustvariti pogoje ne le za napredovanje, temveč tudi za izhod iz javnega sektorja. Doslej je bilo napredovanje omogočeno zato, ker so se nenehno odpirala višja delovna mesta, na katera so se lahko razporedili uradniki, ki so zbrali dovolj točk za napredovanje na delovnem mestu in v plačilnih razredih. Mnogi uradniki bi lahko s svojim znanjem in izkušnjami razvijali realni sektor, če bi bil izhod atraktiven ali zahtevan.
Čas je, da vlada naredi nekaj za mlade. Pravijo namreč, da za upokojence in njihove interese skrbi stranka Desus. Kdo pa skrbi za interese mladih?
Dajmo priložnost mladini!
Te dni so na pomembnem mestu govorili o domoljubju mladih. Presenetilo nas je spoznanje, da so o tem govorili stari ljudje, veterani različnih vojn, in visoki politiki. Tako je najbrž prav. Na domovino in na njeno obrambo se spoznajo predvsem starejše generacije. Toda kje so bili mladi? Je mogoče modrovati o mladih in jim pripisovati domoljubna pričakovanja, jih celo kritizirati kot ljudi s premalo spoštovanja do svoje domovine, njihovega mnenja pa ni slišati?
Spregovorili so skozi statistiko – iz raziskave javnega mnenja je bilo povzeto, da mladi najbolj zaupajo šolskemu sistemu in Slovenski vojski. Ne vem, kako so to spoznanje sprejeli aktivisti za ukinitev Slovenske vojske. Verjetno je, da so že staknili glave in razmislili o novi državljanski vzgoji, v kateri bi bile prepovedane teme vojska, vojna in varnost.
V času svojega akademskega dela sem spoznala veliko mladih ljudi različnih generacij. Vedno znova so presenečali s tem, kako malo so vedeli o zgodovini svoje domovine. In kako hitro so se navdušili za zgodbe iz osamosvojitvene vojne, kako veseli so bili vsakega borca, ki smo ga povabili v učilnice na pogovor o slovenski preteklosti. Posebnost mladih, ki je vedno presenečala, pa je bilo njihovo iskreno zanimanje za obiske, ki smo jih organizirali v posameznih enotah Slovenske vojske. Ko smo obravnavali pekrske dogodke iz leta 1991 in smrt mariborskega civilista pod kolesi vojaškega vozila nekdanje jugoslovanske vojske, se je v njih budil gnev. Solze za umrlega civilista. Radovednost, kdo so bili prvi slovenski naborniki na slovenskem služenju vojaškega roka. Ti mladi spoštujejo svojo domovino in ljudi, ki so ji darovali življenje, da bi bila samostojna.
Kako bi bilo mogoče povezati mlade, vojsko in domoljubje?
Slovenska vojska je vojska mladih ljudi. Kako se obnašajo do simbolov svoje domovine? Poglejmo tipične vojaške proslave. Vedno se začnejo s himno države Slovenije. Vojaki pojejo. Na prizorišče proslave gardisti prinesejo zastavo oziroma prapor enote. Pozdrav vseh in pogled na prapor, simbol enote, njene zgodovine in vseh, ki so kdajkoli pripadali tej enoti. Vojaški orkester vedno odigra koračnico Ponosni nase. Proslava se konča s himno Slovenske vojske Naprej zastava slave. Tudi tu vojaki pojejo.
In tipična državna proslava? Začenja se z državno himno. Državniki stojijo in nihče ne poje himne. Avtorji državnih proslav kar tekmujejo v tem, kdo bo uspel s čim večjo improvizacijo državne himne. Tako še tisti redki politiki, ki bi sicer vsaj mrmrali besedilo, raje umolknejo. Taisti sivolasci iz prve molčeče vrste na proslavah sedijo okrog dolge mize in modrujejo o pomanjkanju domoljubja pri mladih. Pripeljite, modreci, v prve vrste državnih proslav svoje otroke in vnuke. Morda ste po nepotrebnem v skrbeh za stanje njihove domoljubnosti.
Sivolasi modreci, dajte mladim priložnost, da vam povedo, kaj čutijo, ko gre za domovino. Dajte mladim vojakom priložnost, da vam in nam zapojejo himno te države! Morda boste kdaj stali v postroju skupaj z njimi na Kosovu in videli, da je petje himne v večnacionalni mirovni enoti znak pripadnosti svoji naciji. Vojaki vedo, kaj je domovina. Mladi vedo, kako je domovino treba imeti rad.
Naročite se na:
Objave (Atom)