Te dni so na pomembnem mestu govorili o domoljubju mladih. Presenetilo nas je spoznanje, da so o tem govorili stari ljudje, veterani različnih vojn, in visoki politiki. Tako je najbrž prav. Na domovino in na njeno obrambo se spoznajo predvsem starejše generacije. Toda kje so bili mladi? Je mogoče modrovati o mladih in jim pripisovati domoljubna pričakovanja, jih celo kritizirati kot ljudi s premalo spoštovanja do svoje domovine, njihovega mnenja pa ni slišati?
Spregovorili so skozi statistiko – iz raziskave javnega mnenja je bilo povzeto, da mladi najbolj zaupajo šolskemu sistemu in Slovenski vojski. Ne vem, kako so to spoznanje sprejeli aktivisti za ukinitev Slovenske vojske. Verjetno je, da so že staknili glave in razmislili o novi državljanski vzgoji, v kateri bi bile prepovedane teme vojska, vojna in varnost.
V času svojega akademskega dela sem spoznala veliko mladih ljudi različnih generacij. Vedno znova so presenečali s tem, kako malo so vedeli o zgodovini svoje domovine. In kako hitro so se navdušili za zgodbe iz osamosvojitvene vojne, kako veseli so bili vsakega borca, ki smo ga povabili v učilnice na pogovor o slovenski preteklosti. Posebnost mladih, ki je vedno presenečala, pa je bilo njihovo iskreno zanimanje za obiske, ki smo jih organizirali v posameznih enotah Slovenske vojske. Ko smo obravnavali pekrske dogodke iz leta 1991 in smrt mariborskega civilista pod kolesi vojaškega vozila nekdanje jugoslovanske vojske, se je v njih budil gnev. Solze za umrlega civilista. Radovednost, kdo so bili prvi slovenski naborniki na slovenskem služenju vojaškega roka. Ti mladi spoštujejo svojo domovino in ljudi, ki so ji darovali življenje, da bi bila samostojna.
Kako bi bilo mogoče povezati mlade, vojsko in domoljubje?
Slovenska vojska je vojska mladih ljudi. Kako se obnašajo do simbolov svoje domovine? Poglejmo tipične vojaške proslave. Vedno se začnejo s himno države Slovenije. Vojaki pojejo. Na prizorišče proslave gardisti prinesejo zastavo oziroma prapor enote. Pozdrav vseh in pogled na prapor, simbol enote, njene zgodovine in vseh, ki so kdajkoli pripadali tej enoti. Vojaški orkester vedno odigra koračnico Ponosni nase. Proslava se konča s himno Slovenske vojske Naprej zastava slave. Tudi tu vojaki pojejo.
In tipična državna proslava? Začenja se z državno himno. Državniki stojijo in nihče ne poje himne. Avtorji državnih proslav kar tekmujejo v tem, kdo bo uspel s čim večjo improvizacijo državne himne. Tako še tisti redki politiki, ki bi sicer vsaj mrmrali besedilo, raje umolknejo. Taisti sivolasci iz prve molčeče vrste na proslavah sedijo okrog dolge mize in modrujejo o pomanjkanju domoljubja pri mladih. Pripeljite, modreci, v prve vrste državnih proslav svoje otroke in vnuke. Morda ste po nepotrebnem v skrbeh za stanje njihove domoljubnosti.
Sivolasi modreci, dajte mladim priložnost, da vam povedo, kaj čutijo, ko gre za domovino. Dajte mladim vojakom priložnost, da vam in nam zapojejo himno te države! Morda boste kdaj stali v postroju skupaj z njimi na Kosovu in videli, da je petje himne v večnacionalni mirovni enoti znak pripadnosti svoji naciji. Vojaki vedo, kaj je domovina. Mladi vedo, kako je domovino treba imeti rad.
Z vsem spoštovanjem ga.Jelušičeva,ampak z natolcevanjem o pripadnosti,o vedeti kako imeti domovino rad in podobnimi floskulami se želodec ne napolni.Veliko mladih je v vojski le in samo zaradi denarja(jih poznam kar nekaj).
OdgovoriIzbrišiSpoštujem Vaše mnenje o potrebnosti vojske,vendar me še niste z ničemer prepričali.Vseskozi se govoriči kako da je vojska potrebna,a ne vidim nobenega pravega razloga za njen obstoj.Razen razmetavanja denarja za nepotrebna orožja vseh vrst,od katerih nakupov naša država nima nič,razen nekaterih,ki so pospravili velike provizije,vojska nima razloga za obstoj.
Velike,enormne količine denarja,ki jih veselo zapravljate,bi bilo veliko bolje porabiti za nova delovna mesta,za investicije v gospodarstvu in ne nazadnje za pokojnine(nisem v pokoju).
Z nakupom ladje Triglav,ki je res ne potrebujemo ste zapravili 30 mio € in zraven še 2000 € dnevnih stroškov za vzdrževanje starega železa,ki v vojaškem pogledu nima nobene vrednosti(vsaj ne v naši mlaki).
Upam,da bomo (boste)enkrat spregledali in pričeli razmišljati o ukinitve te institucije,ki je bila pred nekaj leti res potrebna,danes pa je le balast državnemu proračunu in nam,malim delavčkom,ki se težko preživljamo ob davkih,s katerimi delate kot svinja z mehom.
Pa brez zamere in lep pozdrav
Ljudje se radi poistovetimo z uspešnim. Lahko človekom, klubom, podjetjem, organizacijo ali pa tudi domovino. Pa vendar, kaj je danes domovina za mladega človeka? Ali je to res država, katere državljan je? Je to res okolje, v katerem se je rodil ali bil vzgajan? Na kakšen način lahko opredelimo pojem domovine tako, da bo to mlademu človeku všečno in bo začutil pripadnost, hvaležnost in dolžnost ali potrebo po izražanju spoštovanja simbolom te države in sodelovanje pri vzdrževanju njene trdnosti in varnosti? Ali je to sploh potrebno? Tudi sam sem vojak in v svoji karieri sem šel skozi hud notranji boj pri odločanju o tem, kaj in kje je moja domovina. Če takrat ne bi imel lastne distance do slepega čaščenja zastave, himne, zgodovine in opredeljevanja sovražnikov, bi se odločil napačno. Vaš prispevek skozi lastno izkušnjo vidim morda nekoliko drugače. Verjamem, da so mladim ljudem potrebna vedenja o koreninah njihovega bivanja, o tem kako se je okolje v katerem živijo gradilo skozi tisočletja in posebno v zadnjih 100 letih. Ne samo skozi vojaško zgodovino. Mene je na Slovenijo najbolj vezala kultura in takrat relativno uspešno gospodarstvo. Bil sem prepričan, da imamo prihodnost in da smo uspešen narod. Bil sem prepričan, da imamo ljudi, ki nas lahko vodijo. Bil sem prepričan, da sem tudi sam sposoben pomembno prispevati k napredku. V tem smislu so nas takrat mlade spodbujali in ob tem omogočali dovolj znanja za ustvarjanje zdrave distance do dogajanj v družbi. Kaj je torej domovina? Nostalgija po starih časih, krvavicah in kislem zelju in domači muziki? Verjetno ne. Bolj verjetno je to okolje, kjer se človek počuti uspešen, varen, zaželjen in vidi svojo prihodnost. To posebej velja za mladega človeka.
OdgovoriIzbrišiVojska je seveda eden od atributov državnosti in predstavlja domovino. Res je tudi, da v vojski skušamo načrtno spodbujati tipično domoljubna čustva. Med to uvrščamo tudi spoštovanje in pozdravljanje državnih simbolov, med katere mimogrede ne spada samo zastava in himna, temveč recimo tudi predsednik države. Res je, da ob tem pojemo himno. Res je tudi, da se posebno v tujini ob dvigu slovenske zastave ali petju himne notranje poveževemo z domovino in da je to poseben občutek, ki ga lahko zažnaš le ob daljši odsotnosti iz domovine. Lahko vam povem, da je večina pripadnikov prepričana, da smo uspešna in učinkovita organizacija. To velja posebno za tiste, ki so se preizkusili v tujini. Boljši smo od večine drugih. Ta občutek po mojem prepričanju najbolj pomembno krepi ponos, da pripadamo Sloveniji in njeni vojski. To nas loči od drugih in zato se veselimo pokazati pripadnost vsakič, ko je to mogoče. Tudi kadar ne pojemo himne.
Rad bi pvoedal, da domovinskih občutkov ni mogoče vsiliti ali pridobiti samo v šoli in prostovoljnih ali državnih organizacijah. V takih okljih je potrebno domovinska čustva le spodbujati, gradili pa jih bomo z družbo, v kateri bodo mladi spoštovali preteklost v dobrem in slabem, videli svojo prihodnost, se počutili varne in verjeli v svoje voditelje. Tega se morajo lotiti sivolasi modreci, če jim je res kaj do domoljubnih mladih ljudi. Že zaradi domoljubja bi jih namreč lahko taka mladina kaj kmalu poslala v domove za onemogle. Tam se lahko brez škode prepirajo o zadevah, ki z uspešno prihodnostjo nimajo nobene prave zveze.