Razvojna paradigma I

Vloga mladih in/ali brezposelnih v razvojni paradigmi Slovenije

Zgodovinsko gledano je razvoj vedno pomenil tiste aktivnosti družbe, kjer se uveljavljajo nova spoznanja, nove izkušnje in nove tehnologije. Bolj razvite družbe stremijo k visokim tehnologijam, hitremu prenosu informacij, vse krajši poti od znanstvenih odkritij do proizvodnega procesa. Razvoja ne moremo enačiti z rastjo. Rast pomeni kopičenje blaga in storitev, pomeni tudi osebno ali skupinsko bogatenje. Razvoj pomeni iskanje uravnotežene bogatitve, ko boljši življenjski pogoji enega pripomorejo k dobrobiti vseh. Takšno razvojno paradigmo si želimo tudi za Slovenijo. Letos, ko slavimo dvajset let naše države, bi bilo dobro razčistiti, kakšno razvojno pot vidimo v prihodnje in kako bomo nanjo usmerjali mlade generacije.

Četudi smo v kriznih časih, ne smemo zanemariti dejstva, da je kljub sedanjemu stanju potrebno postaviti cilje, ki jim bomo sledili, pa čeprav nekaj let le z majhnimi koraki.  Najprej velja pogledati, ali imamo organiziran sistem prenosa novih spoznanj na mlade? To je šolski sistem. Tako osnovnošolski kot srednješolski sistem delujeta stabilno, čeprav ju priporočila OECD vidijo kot potratna. Visokošolski sistem je zadnjih pet let izpostavljen veliki reformi, uvedbi bolonjskega študija. Pet let reformiranja v obdobju vse bolj zaostrenih finančnih pogojev s hkratno veliko disperzijo šol po Sloveniji (univerza v vsako večjo slovensko vas) pušča posledice. Fakultete, ki so bile med prvimi po  uvedbi novega sistema, so danes pred nujo, da znova reprogramirajo svoje študije. Tisti, ki so na strani prakse, gledajo na nov sistem z nezaupanjem. Po eni strani ni povsem jasno, kaj novi diplomanti glede na prejšnje generacije znajo. Po drugi strani ni možno postaviti kariernega sistema starih in novih zaposlenih, saj mora biti jasno, kakšna znanja novi sistem daje sedaj in kakšen je njegov garancijski rok za naprej. Ko smo uvajali bolonjski študij, smo trdili, da ga moramo približati praksi. Tu pa je več problemov.

Prvič, študentje še vedno zelo dolgo študirajo. Veliko časa nekateri porabijo za delo preko študentskih servisov, t.i. malo delo. To delo ni v skoraj nobeni povezavi s tistim, kar študirajo. So sicer v stiku z delovno ali delavsko prakso in razumejo stiske sedanjih delavcev, toda sami le redko pridejo v stik s tistimi spoznanji in tehnologijami, ki bodo sestavina njihovega bodočega dela.
Drugič, Ko diplomirajo in to velja tudi za diplomante predbolonjskega sistema, tudi po več let iščejo službo. Znanja in spoznanja, ki so si jih nabrali na univerzi, medtem že zastarevajo. Torej namesto da bi svojo motivacijo za uporabo spoznanj čimprej združili z delom, izgubijo znanje in motivacijo.
Tretjič, ko službo dobijo, je to pogosto izven sistemov, za katere so se šolali. To dodatno oslabi uporabnost njihovega predhodnega znanja.
Četrtič, šole bi morale mladim zagotoviti opravljanje prakse. Toda kje danes najti dobro stoječa podjetja, ki bi v času spopadanja s krizo premogla še nekaj moči za mentoriranje mladih na praksi? Tudi državna uprava se zapira pred mladimi praktikanti.

Z velikim odmikom od novih spoznanj in tehnologij ter s tem tudi razvoja se srečujejo vsi brezposelni. Socialna pomoč, ki jo dobijo, jim sicer omogoči minimalno preživetje, toda dolgoročno so za razvojem družbe in svoje zaposlene generacije zaostali. Tega zaostanka ni mogoče spregledati. Tudi zato se je treba boriti za nova delovna mesta ali vsaj ohranjati tista, na katerih delavci delajo s skrajšanim delovnim časom.

Da bi torej lahko v razvojno paradigmo Slovenije vključili mlade, jim je potrebno zagotoviti ustrezno prakso, študijske programe obogatiti s spoznanji ljudi iz prakse, torej preplesti študij s stiki z delodajalci, predvsem tistimi, ki delajo z novimi tehnologijami, ter mladim ustvariti delovna mesta. Slovenija potrebuje znanje in motivacijo mladih, če naj premaga krizo in se razvojno usmeri. Mladi ne potrebujejo socialne podpore za brezposelne, temveč delo. Z delom pa možnost samodokazovanja!

Le čevlje sodi naj kopitar

Komentar k intervjuju v Žurnalu24, 4. februar 2011

V dnevih pred kulturnim praznikom je bilo vselej veliko pisanja o kulturi, njenem pomenu za ohranjanje narodove samobitnosti, povezovalnosti med generacijami in njenem motivacijskem poslanstvu. Pred letošnjim kulturnim praznikom je bilo mogoče brati tudi o tem, kako se kultura razvija v državni upravi. Manjkal je sicer podatek o tem, da je bila kultura med tistimi razvojnimi prioritetnimi politikami, ki pri ukrojevanju proračuna za leti 2011 in 2012 ne zmanjšuje predvidenih proračunskih sredstev, kot se je zgodilo z neperspektivnimi politikami, kot so obramba, varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami ter zunanja politika, vendar ta pomanjkljivost ne zmanjša zelo strokovne in poglobljene razprave o tem, kako preurediti državno upravo, da bi razvojna naravnanost kulturne politike še bolj prišla do izraza v teh kriznih časih, ki so pred nami. Članek ugotavlja, da bi bilo treba v reorganizaciji državne uprave najprej pripojiti finančno ministrstvo h kulturnemu. To razumemo in je zelo razumno in dolgoročno. Skrb za javne finance mora biti kulturna, hkrati pa dovolj obrambna, da se kljub varčevalnim ukrepom in vsesplošnemu zniževanju stroškov kultura ne znajde med tistimi, ki kot prej naštete nerazvojne politike sodijo v ropotarnico državne uprave. Intervjuvanka nam v svojem razvojnoreformnem žaru še pove, da bi ukinila obrambno ministrstvo. Po vsej verjetnosti bi obrambo kot dejavnost države vključila v svojo kulturno revolucijo tako, da bi svoje finančno dobro stoječe in gospodarno ministrstvo reformirala v ministrstvo za napadalno kulturo. S svojo zelo izvirno idejo se je pridružila onim, ki so pred kulturnim praznikom leta 2010 sestavili enako kulturno prodorno in politično usklajeno peticijo o ukinitvi Slovenske vojske.

Malo in mlado delo

Te dni mladi s svojo državo in vlado merijo moči. Vlada jim odreja količino malega dela skupaj z brezposelnimi in upokojenci, mladi pa zbirajo podpise za referendum proti zakonu o malem delu. To so tisti mladi, ki si želijo delati, takrat ko študirajo.

Kje pa so tisti mladi, ki so študij končali in prav tako iščejo delo? Na zavodih za zaposlovanje? Morda na priročnih delih preko napotnic svojih še študirajočih kolegov? Čeprav se prijavljajo na redke razpise za delovna mesta, so nekonkurenčni, ker nimajo opravljenega pripravništva ali dokazanih let delovnih izkušenj. Kaj je država naredila, da bi mladi lahko opravili pripravništvo in se specializirali za različna dela? Poglejmo v državno upravo in v javni sektor. Že nekaj let je glavni cilj tega sektorja zmanjševanje števila delovnih mest. Ker ljudje v javnem sektorju lahko delajo, dokler zmorejo, in se ne nujno upokojijo, ko izpolnijo pogoje za starostno pokojnino, je obnavljanje javnega sektorja z mladim delom skoraj onemogočeno. Javni sektor pa se nezadržno stara in ker gre s staranjem tudi nenehno napredovanje, so praviloma postavljeni na visoka bolje plačana mesta. Mladih operativnih ljudi, ki bi v javnem sektorju skrbeli za učinkovito opravljena javna dela, pa je malo, ponekod, kot je primer upravnega dela Ministrstva za obrambo, že dve leti nič. Javni sektor je torej drag, ni pa več učinkovit, predvsem zato, ker v njem ni dovolj mladih ljudi.

Mladi pogosto govorijo, da se bojijo prihodnosti, ker ne vedo, ali bodo sploh kdaj prišli do stalne službe. Izbira študija, pri čemer prednjačijo družboslovni in humanistični študiji, kaže na to, da mladi ne vidijo možnosti za zaposlitev po končanem študiju. Ali je vlada sposobna tem mladim ponuditi vero v prihodnost in kmalu tudi kakšno delo? In to ne malo delo!

Poglejmo v preteklost. Pred 26 leti je slovenska znanstvena in raziskovalna sfera prišla do spoznanja, da so se profesorji in raziskovalci postarali, da ni več dovolj asistentov in mladih raziskovalcev, ki bi izvajali empirično raziskovalno delo. Takratni strokovnjaki za raziskovalno politiko so udejanjili zamisel o 2.000 novih raziskovalcih. To so bili mladi strokovnjaki, ki so s pomočjo neposredne investicije v njihovo raziskovalno delo sodelovali v empiričnih projektih in opravili akademski študij.

Danes bi morala vlada narediti nekaj podobnega z delom mladih v javnem in realnem sektorju. Morala bi opredeliti določeno število delovnih mest, na katerih bi mladi izobraženci opravljali pripravništva in s tem pridobivali potrebne izkušnje za stalnejša dela. Hkrati bi morali v javnem sektorju ustvariti pogoje ne le za napredovanje, temveč tudi za izhod iz javnega sektorja. Doslej je bilo napredovanje omogočeno zato, ker so se nenehno odpirala višja delovna mesta, na katera so se lahko razporedili uradniki, ki so zbrali dovolj točk za napredovanje na delovnem mestu in v plačilnih razredih. Mnogi uradniki bi lahko s svojim znanjem in izkušnjami razvijali realni sektor, če bi bil izhod atraktiven ali zahtevan.

Čas je, da vlada naredi nekaj za mlade. Pravijo namreč, da za upokojence in njihove interese skrbi stranka Desus. Kdo pa skrbi za interese mladih?

Dajmo priložnost mladini!

Te dni so na pomembnem mestu govorili o domoljubju mladih. Presenetilo nas je spoznanje, da so o tem govorili stari ljudje, veterani različnih vojn, in visoki politiki. Tako je najbrž prav. Na domovino in na njeno obrambo se spoznajo predvsem starejše generacije. Toda kje so bili mladi? Je mogoče modrovati o mladih in jim pripisovati domoljubna pričakovanja, jih celo kritizirati kot ljudi s premalo spoštovanja do svoje domovine, njihovega mnenja pa ni slišati?

Spregovorili so skozi statistiko – iz raziskave javnega mnenja je bilo povzeto, da mladi najbolj zaupajo šolskemu sistemu in Slovenski vojski. Ne vem, kako so to spoznanje sprejeli aktivisti za ukinitev Slovenske vojske. Verjetno je, da so že staknili glave in razmislili o novi državljanski vzgoji, v kateri bi bile prepovedane teme vojska, vojna in varnost.

V času svojega akademskega dela sem spoznala veliko mladih ljudi različnih generacij. Vedno znova so presenečali s tem, kako malo so vedeli o zgodovini svoje domovine. In kako hitro so se navdušili za zgodbe iz osamosvojitvene vojne, kako veseli so bili vsakega borca, ki smo ga povabili v učilnice na pogovor o slovenski preteklosti. Posebnost mladih, ki je vedno presenečala, pa je bilo njihovo iskreno zanimanje za obiske, ki smo jih organizirali v posameznih enotah Slovenske vojske. Ko smo obravnavali pekrske dogodke iz leta 1991 in smrt mariborskega civilista pod kolesi vojaškega vozila nekdanje jugoslovanske vojske, se je v njih budil gnev. Solze za umrlega civilista. Radovednost, kdo so bili prvi slovenski naborniki na slovenskem služenju vojaškega roka. Ti mladi spoštujejo svojo domovino in ljudi, ki so ji darovali življenje, da bi bila samostojna.

Kako bi bilo mogoče povezati mlade, vojsko in domoljubje?

Slovenska vojska je vojska mladih ljudi. Kako se obnašajo do simbolov svoje domovine? Poglejmo tipične vojaške proslave. Vedno se začnejo s himno države Slovenije. Vojaki pojejo. Na prizorišče proslave gardisti prinesejo zastavo oziroma prapor enote. Pozdrav vseh in pogled na prapor, simbol enote, njene zgodovine in vseh, ki so kdajkoli pripadali tej enoti. Vojaški orkester vedno odigra koračnico Ponosni nase. Proslava se konča s himno Slovenske vojske Naprej zastava slave. Tudi tu vojaki pojejo.

In tipična državna proslava? Začenja se z državno himno. Državniki stojijo in nihče ne poje himne. Avtorji državnih proslav kar tekmujejo v tem, kdo bo uspel s čim večjo improvizacijo državne himne. Tako še tisti redki politiki, ki bi sicer vsaj mrmrali besedilo, raje umolknejo. Taisti sivolasci iz prve molčeče vrste na proslavah sedijo okrog dolge mize in modrujejo o pomanjkanju domoljubja pri mladih. Pripeljite, modreci, v prve vrste državnih proslav svoje otroke in vnuke. Morda ste po nepotrebnem v skrbeh za stanje njihove domoljubnosti.

Sivolasi modreci, dajte mladim priložnost, da vam povedo, kaj čutijo, ko gre za domovino. Dajte mladim vojakom priložnost, da vam in nam zapojejo himno te države! Morda boste kdaj stali v postroju skupaj z njimi na Kosovu in videli, da je petje himne v večnacionalni mirovni enoti znak pripadnosti svoji naciji. Vojaki vedo, kaj je domovina. Mladi vedo, kako je domovino treba imeti rad.