Ali obstaja vzorec diskvalifikacij?

Ali kaj imata skupnega križanje ambasadorja Mussomelija s peticijo o ukinitvi Slovenske vojske?

Skoraj gotovo na prvi pogled obe zadevi nista videti v zvezi. Sta pa imeli prepoznaven vzorec politične medijske komunikacije in politične diskvalifikacije.

Ko je bila peticija o ukinitvi Slovenske vojske spisana, sta dva medija, Mladina in Radio Študent, naslovila vprašanja o komentarju peticije na Ministrstvo za obrambo. Zahtevala sta samo odgovore ministrice za obrambo. Torej ji je bila namenjena ta peticija kot posebno sporočilo. Iz njenih odgovorov sta oba medija iztrgala iz konteksta samo tiste stavke, ki so peticijo obravnavali kritično, pozitivne opredelitve pa sta izbrisala. Da bi le nekako bolj popolno obvestili javnost o mojih odgovorih, smo morali le-te v originalu postaviti na spletno stran Ministrstva za obrambo, kar pa ni več pomagalo k celovitosti informacije. Oba medija sta torej kritične dele odgovora komentirala, polemizirala in objavljala komentarje politikov, razumnikov in razumnic. Tudi politični obračun v državnem zboru se je opravil na podlagi iz konteksta iztrganih izjav.

Kaj se je zgodilo ambasadorju Mussomeliju?
Očitno je imel pogovore s predstavniki različnih strank že dlje časa. Vsaj od novembra 2011 dalje. Ko se je napotil k Pahorju v bolnišnico, je njegova misija postala opazna in nevarna. Iz njegovih precej prostodušnih in nič hudega slutečih iskrenih odgovorov so nekateri mediji nato spotencirali veliko zgodbo. Zahtevali so komentarje politikov o njegovih precej iskrenih javnih razmišljanjih o politični situaciji v državi, kjer deluje. Njegove odgovore se je v poenostavljeni obliki uporabilo za obračun govornikov, razumnikov, javnosti, naključnih forumskih komentatotrjev. Da bi pojasnil svoje delo, ambasador tvega, in daje še več intervjujejv. In sF tem še več materiala za obračune. Ambasador je na srečo imel svoj State Department, da je stal za njim, in diplomatske pogovore, v katere je lahko preusmeril pregreto javno obračunavanje in antiameriške kritike. Najbolj žaljivi so spregledali, da so bile ZDA zaveznice slovenskih partizanov v antifašističnem boju, in so tudi danes naša zavezniška država.
Na Ministrstvu za obrambo nismo imeli takšnega izhoda. Boj s peticijo smo morali voditi sami, brez veliko podpore, ob vedenju, da se izza nje skrivajo naši koalicijski "zavezniki".

Generali in ministri

V Delu novinar Dejan Karba piše svoje videnje odnosov med načelnikom generalštaba Slovenske vojske, ministrom za obrambo ter vrhovnim poveljnikom obrambnih sil. Naslanja se na informacije, ki jih dobiva posredno preko ljudi, ki so morda v bližini vseh treh nosilcev oblasti, vendar mu lahko povedo le svoje osebne percepcije, o dejanski vsebini odnosov pa ne ve veliko, niti ne more priti do teh osebnosti na način, da bi mu lahko neposredno zaupali. V preteklosti je veljal za zelo ambicioznega in obetavnega mladega novinarskega analitika, v zadnjem času pa svoja besedila vse bolj utemeljuje na govoricah in nepreverjenih informacijah. Takšen primer je prav besedilo o omenjenih nosilcih obrambne politike države.
Komentator se namerno izogiba, ali pa morda sploh ne ve, da v parlamentarni demokraciji in po slovenski ustavi ter Zakonu o obrambi vrhovni poveljnik ne poveljuje neposredno Slovenski vojski ali pa ministru za obrambo. Minister je član vlade in do vojske izvaja politiko, kot jo določi vlada, strateške usmeritve v obliki resolucij in obrambnega proračuna pa sprejema državni zbor. Pomembno torej je, da je usklajeno delovanje med ministrom za obrambo, predsednikom vlade,državnim zborom ter načelnikom generalštaba. To nenazadnje dokazuje tudi kadrovski postopek izbire načelnika generalštaba, ki ga izmed generalov predlaga minister za obrambo, imenuje pa Vlada Republike Slovenije. V tem procesu ni predvidena vloga vrhovnega poveljnika. Le-ta ima pomembno vlogo v določanju tistih, izmed katerih je mogoče postaviti načelnika, to je generalov. Generale izmed brigadirjev namreč na predlog ministra za obrambo potrdi vlada, povišuje pa vrhovni poveljnik.
Komentator Dela je tudi nenatančen pri določanju dolžine mandata sedanjega načelnika. Sploh ni šel preverit, kdaj smo prisegli ministri Pahorjeve vlade, in kdaj je sedanja ministrica predlagala zamenjavo načelnika. Takšne nedoslednosti seveda govorijo o tem, kako zanesljiv je komentator. Pa tudi, kako nezanesljive vire ima za svoje pisanje.