Te dni mladi s svojo državo in vlado merijo moči. Vlada jim odreja količino malega dela skupaj z brezposelnimi in upokojenci, mladi pa zbirajo podpise za referendum proti zakonu o malem delu. To so tisti mladi, ki si želijo delati, takrat ko študirajo.
Kje pa so tisti mladi, ki so študij končali in prav tako iščejo delo? Na zavodih za zaposlovanje? Morda na priročnih delih preko napotnic svojih še študirajočih kolegov? Čeprav se prijavljajo na redke razpise za delovna mesta, so nekonkurenčni, ker nimajo opravljenega pripravništva ali dokazanih let delovnih izkušenj. Kaj je država naredila, da bi mladi lahko opravili pripravništvo in se specializirali za različna dela? Poglejmo v državno upravo in v javni sektor. Že nekaj let je glavni cilj tega sektorja zmanjševanje števila delovnih mest. Ker ljudje v javnem sektorju lahko delajo, dokler zmorejo, in se ne nujno upokojijo, ko izpolnijo pogoje za starostno pokojnino, je obnavljanje javnega sektorja z mladim delom skoraj onemogočeno. Javni sektor pa se nezadržno stara in ker gre s staranjem tudi nenehno napredovanje, so praviloma postavljeni na visoka bolje plačana mesta. Mladih operativnih ljudi, ki bi v javnem sektorju skrbeli za učinkovito opravljena javna dela, pa je malo, ponekod, kot je primer upravnega dela Ministrstva za obrambo, že dve leti nič. Javni sektor je torej drag, ni pa več učinkovit, predvsem zato, ker v njem ni dovolj mladih ljudi.
Mladi pogosto govorijo, da se bojijo prihodnosti, ker ne vedo, ali bodo sploh kdaj prišli do stalne službe. Izbira študija, pri čemer prednjačijo družboslovni in humanistični študiji, kaže na to, da mladi ne vidijo možnosti za zaposlitev po končanem študiju. Ali je vlada sposobna tem mladim ponuditi vero v prihodnost in kmalu tudi kakšno delo? In to ne malo delo!
Poglejmo v preteklost. Pred 26 leti je slovenska znanstvena in raziskovalna sfera prišla do spoznanja, da so se profesorji in raziskovalci postarali, da ni več dovolj asistentov in mladih raziskovalcev, ki bi izvajali empirično raziskovalno delo. Takratni strokovnjaki za raziskovalno politiko so udejanjili zamisel o 2.000 novih raziskovalcih. To so bili mladi strokovnjaki, ki so s pomočjo neposredne investicije v njihovo raziskovalno delo sodelovali v empiričnih projektih in opravili akademski študij.
Danes bi morala vlada narediti nekaj podobnega z delom mladih v javnem in realnem sektorju. Morala bi opredeliti določeno število delovnih mest, na katerih bi mladi izobraženci opravljali pripravništva in s tem pridobivali potrebne izkušnje za stalnejša dela. Hkrati bi morali v javnem sektorju ustvariti pogoje ne le za napredovanje, temveč tudi za izhod iz javnega sektorja. Doslej je bilo napredovanje omogočeno zato, ker so se nenehno odpirala višja delovna mesta, na katera so se lahko razporedili uradniki, ki so zbrali dovolj točk za napredovanje na delovnem mestu in v plačilnih razredih. Mnogi uradniki bi lahko s svojim znanjem in izkušnjami razvijali realni sektor, če bi bil izhod atraktiven ali zahtevan.
Čas je, da vlada naredi nekaj za mlade. Pravijo namreč, da za upokojence in njihove interese skrbi stranka Desus. Kdo pa skrbi za interese mladih?
Podpiram vaše razmišljanje. Danes obstaja kopica mladih izobraženih z diplomami v žepu, ki bi radi delali v svoji stroki, a za to nimajo možnosti. Še posebej problem je za mladega pridobiti zaposlitev v javnem sektorju, ki je praktično zaprt za nove zaposlitve, razen če gre za štipendiste.
OdgovoriIzbrišiTak javni sektor, ki ne dobiva priliva mladega, ambicioznega kadra z novimi idejami in raznolikimi pogledi, izgublja na prožnosti in učinkovitosti. Potrebno je zagotoviti, kljub zmanjševanju javne uprave, dotok mladega kadra. Obstajati bi morala večja povezava med univerzo in državo kot bodočim delodajalcem oz. gospodarstvom. Študent in bodoči diplomant bi moral že tekom študija pridobiti določene delovne izkušnje in navezati stike z morebitnim bodočimm delodajalcem.
V praksi je danes tako, da je študent ko zaključi študij prepuščen sam sebi in je popolnoma od njegove iznajdljivosti odvisno kje in kako bo dobil službo. Večina diplomantov pridobi službo kasneje v čisto drugi stroki, ki dostikrat ni povezana z njihovim študijem. Nekateri pa se zatečejo k drugim metodam, da lahko preživijo. Umetno si podaljšujejo študij ali vpisujejo nove študijske smeri, da lahko še vedno opravljajo študentsko delo, čeprav si tega ne želijo, ampak hočejo redno službo.
Tako pride do situacij ko študentje več let delajo po 8 ur na dan, vendar nimajo priznanega niti dneva delovne dobe. Rešitev torej vidim v večji povezanosti fakultet z javnim in privatnim sektorjem.
Lp
Borut
Tudi jaz podpiram vaše razmišljanje, za mlade je brez dvoma treba izboljšati možnosti za prvo zaposlitev tudi v javnem sektorju in ga čim prej pomladiti.
OdgovoriIzbrišiMenim pa, da starejši delavci, ki so po vseh veljavnih predpisih napredovali in dosegli visoka bolje plačana mesta ne smejo postati 'odvečno breme' javne uprave, ki se ga je treba z raznimi reorganizacijami čim hitreje znebiti.
Poskrbeti bi morali za ustvarjanje možnosti za hkratno sobivanje 'mladih' in 'starih' v javnem sektorju. Od tega bi lahko obe kategoriji odnesli kaj dobrega. Mladi bi stare naučili delati z novimi tehnologijami, stari pa bi mladim pred odhodom v pokoj prenesli svoje dragoceno znanje in izkušnje.
LP!
Marjan