Razvojna paradigma I

Vloga mladih in/ali brezposelnih v razvojni paradigmi Slovenije

Zgodovinsko gledano je razvoj vedno pomenil tiste aktivnosti družbe, kjer se uveljavljajo nova spoznanja, nove izkušnje in nove tehnologije. Bolj razvite družbe stremijo k visokim tehnologijam, hitremu prenosu informacij, vse krajši poti od znanstvenih odkritij do proizvodnega procesa. Razvoja ne moremo enačiti z rastjo. Rast pomeni kopičenje blaga in storitev, pomeni tudi osebno ali skupinsko bogatenje. Razvoj pomeni iskanje uravnotežene bogatitve, ko boljši življenjski pogoji enega pripomorejo k dobrobiti vseh. Takšno razvojno paradigmo si želimo tudi za Slovenijo. Letos, ko slavimo dvajset let naše države, bi bilo dobro razčistiti, kakšno razvojno pot vidimo v prihodnje in kako bomo nanjo usmerjali mlade generacije.

Četudi smo v kriznih časih, ne smemo zanemariti dejstva, da je kljub sedanjemu stanju potrebno postaviti cilje, ki jim bomo sledili, pa čeprav nekaj let le z majhnimi koraki.  Najprej velja pogledati, ali imamo organiziran sistem prenosa novih spoznanj na mlade? To je šolski sistem. Tako osnovnošolski kot srednješolski sistem delujeta stabilno, čeprav ju priporočila OECD vidijo kot potratna. Visokošolski sistem je zadnjih pet let izpostavljen veliki reformi, uvedbi bolonjskega študija. Pet let reformiranja v obdobju vse bolj zaostrenih finančnih pogojev s hkratno veliko disperzijo šol po Sloveniji (univerza v vsako večjo slovensko vas) pušča posledice. Fakultete, ki so bile med prvimi po  uvedbi novega sistema, so danes pred nujo, da znova reprogramirajo svoje študije. Tisti, ki so na strani prakse, gledajo na nov sistem z nezaupanjem. Po eni strani ni povsem jasno, kaj novi diplomanti glede na prejšnje generacije znajo. Po drugi strani ni možno postaviti kariernega sistema starih in novih zaposlenih, saj mora biti jasno, kakšna znanja novi sistem daje sedaj in kakšen je njegov garancijski rok za naprej. Ko smo uvajali bolonjski študij, smo trdili, da ga moramo približati praksi. Tu pa je več problemov.

Prvič, študentje še vedno zelo dolgo študirajo. Veliko časa nekateri porabijo za delo preko študentskih servisov, t.i. malo delo. To delo ni v skoraj nobeni povezavi s tistim, kar študirajo. So sicer v stiku z delovno ali delavsko prakso in razumejo stiske sedanjih delavcev, toda sami le redko pridejo v stik s tistimi spoznanji in tehnologijami, ki bodo sestavina njihovega bodočega dela.
Drugič, Ko diplomirajo in to velja tudi za diplomante predbolonjskega sistema, tudi po več let iščejo službo. Znanja in spoznanja, ki so si jih nabrali na univerzi, medtem že zastarevajo. Torej namesto da bi svojo motivacijo za uporabo spoznanj čimprej združili z delom, izgubijo znanje in motivacijo.
Tretjič, ko službo dobijo, je to pogosto izven sistemov, za katere so se šolali. To dodatno oslabi uporabnost njihovega predhodnega znanja.
Četrtič, šole bi morale mladim zagotoviti opravljanje prakse. Toda kje danes najti dobro stoječa podjetja, ki bi v času spopadanja s krizo premogla še nekaj moči za mentoriranje mladih na praksi? Tudi državna uprava se zapira pred mladimi praktikanti.

Z velikim odmikom od novih spoznanj in tehnologij ter s tem tudi razvoja se srečujejo vsi brezposelni. Socialna pomoč, ki jo dobijo, jim sicer omogoči minimalno preživetje, toda dolgoročno so za razvojem družbe in svoje zaposlene generacije zaostali. Tega zaostanka ni mogoče spregledati. Tudi zato se je treba boriti za nova delovna mesta ali vsaj ohranjati tista, na katerih delavci delajo s skrajšanim delovnim časom.

Da bi torej lahko v razvojno paradigmo Slovenije vključili mlade, jim je potrebno zagotoviti ustrezno prakso, študijske programe obogatiti s spoznanji ljudi iz prakse, torej preplesti študij s stiki z delodajalci, predvsem tistimi, ki delajo z novimi tehnologijami, ter mladim ustvariti delovna mesta. Slovenija potrebuje znanje in motivacijo mladih, če naj premaga krizo in se razvojno usmeri. Mladi ne potrebujejo socialne podpore za brezposelne, temveč delo. Z delom pa možnost samodokazovanja!