sreda, 9. november 2011

Lažni diamanti so večni

Sredine debate v Dnevniku so kot se spodobi vedno zanimive, družbeno kritične, in kot se za mojega spoštovanega kolega iz Fakultete za družbene vede dr. Vlada Miheljaka spodobi, tudi primerno intrigantske. To pot sem bila spet jaz na vrsti za glodanje, saj je avtor ocenil, da mora, četudi z lažnimi navedbami, oblatiti predvsem ministrico za obrambo. Komentator se ukvarja s spogledovanjem slovenske policije in vojske z ekstremističnimi skupinami in se čudi, kako da nihče ne reagira na takšne ekscese. Potrebno je po vrsti pojasniti celo kopico zavajanj, ki jih naplete v svoj dušebrižniški komentar.

Najprej naj bi prejšnji teden izvedeli, da so tuje obveščevalne službe Sloveniji posredovale podatke o tem, da naj bi 15 pripadnikov Slovenske vojske in policije urilo skrajne desničarske skupine. Zanimivo, tako on, kot dva novinarja pred njim sta uporabila tezo o tujih obveščevalnih službah kot viru informiranja. Gledeno z vidika propagandne manipulacije je to zelo modro, so nas nekoč učili na FDV, saj pri neimenovanih tujih obveščevalnih službah nihče ne more preveriti zanesljivosti informacije. Potem omenja skrajne desničarske skupine, vendar jih ne navede. Bralca pušča brez temeljne informacije, o čem pravzaprav piše. Da pa bi ne bilo dvoma, v nadaljevanju ugotovi, da v drugih evropskih državah zaznavajo simpatije represivcev z neonaciji. Nepozorni bralec mora skleniti, da so oni skrajneži verjetno neonacisti,  za poduk pa še napiše, kaj je rekel avstrijski obrambni minister o takih primerih v avstrijski vojski. Miheljak ni bil na tiskovni konferenci ministra Darabosa, zato ne more vedeti, kaj je ta v resnici dejal. Novinar, ki pa je na tiskovki bil, in poznal njegov celoten odgovor, pa je v svoj prispevek vključil del odgovora, ki ne pove vsega, zato ima tudi Miheljak prosto pot za razvoj svoje domišljije. Sklepa namreč, da v Avstriji velja ničelna toleranca za tovrstne prostočasne hobije vojakov.

No, Darabos je najprej opozoril na dejstvo, da je treba tocno definirati, kaj mislimo z ekstremizmom. To je bila diplomatska lekcija novinarju, ki je spraševal po ekstremizmu v avstrijski vojski nasploh. Potem je pojasnil, da je v avstrijski vojski skladno z ustavo nošenje neonacističnih simbolov prepovedano in za taka ravnanja velja ničelna toleranca.

In še, da se taka ravnanja preganjanjo, ko je pripadnik v službi. Nič ni omenjal prostega časa in preganjanja vojakov v njihovem prostem času. Miheljak bi torej vojake (zanimivo da se ob policiste ni obregnil tako osorno kot ob vojake ministrice za obrambo) zaradi njihovih prostočasnih ali celo osebnih simpatij z morebitnimi ekstremisti vrgel iz službe. Pri tem da ne vemo, za katere ekstremiste gre, so po zakonu morda pri nas prepovedani, in kaj so v resnici počeli v službi ali v prostem času.

Pojasnilo, ki smo ga dali na MO, da kljub preiskavi v vojski nismo odkrili nič nezakonitega, pa zagreti komentator vzame za posmeh.

Osebno mislim, da so ekstremizmi vseh vrst, levi in desni, verski in drugi politično, moralno in varnostno sporni, vendar morajo biti definirani z ustreznim pravnim aktom ter morajo imeti pravično določene sankcije za vse državljane. Mislim tudi, da bi bilo treba varnosti države nevarne ekstremiste presojati po kaznivih dejanjih in jim ne dopuščati dela v državotvornih institucijah. Nisem pa pristaš pogroma nad ljudmi zaradi njihovega združevanja v prostem času, če ne gre za kazniva ravnanja ob tem, saj v modernih družbah že dolgo velja, da se pripadnikov vojske ne nadzira in preganja zaradi njihovih osebnih pogledov ali aktivnosti v prostem času.
Službo in prosti čas so enačili v starih komunističnih vojskah, kakršno je morda služil kolega
Miheljak, ali je o njih kdaj davno bral.

V pravni državi se ljudi preganja in odpušča zaradi aktivnosti, ki so kazniva dejanja. V Sloveniji ekstremistične skupine niso definirane v zakonu ali drugem podobnem pravnem aktu. Problem tudi nastane, ker niso definirane kot varnostna grožnja, kar bi bilo v luči dogodkov poleti letos na Norveškem in ob pojavih vahabizma v naši bližini treba narediti. Menim tudi, da bi bilo treba enako preganjati desne in leve ekstremiste, če izvajajo kazniva oziroma nasilna dejanja. Vsi družbeno kritični ljudje in politiki pa bi morali skupno doseči soglasje o tem, katere skupine bi dali na takšno črno listo prepovedanih. Dotlej pa je nepošteno izmišljati si tuje obveščevalne službe, zato da bi lahko brez dokazov blatili vojsko (in policijo). Nenazadnje imamo tudi domačo obveščevalno službo z nalogo, da varnostno ščiti svojo državo in lahko pove, če ima iz EU ali iz domače zakonodaje kak seznam prepovedanih ekstremističnih skupin. In nepošteno je zlorabiti izjave tujih ministrov o točno določenih dogodkih z jasno zakonodajno in ustavno ureditvijo teh vprašanj v njihovih državah za pavšalno in namigovalsko blatenje naše vojske.

Ampak - tudi lažne, izkrivljene in intrigantske zgodbe se lahko dobro prodajajo, tako kot se dobro prodajajo lažni diamanti. V umazanih vojnah seveda.

2 komentarja:

  1. Pozdravljeni,

    no pa saj zato pa ste FDV-jevci, da si podajate kritično misel!

    Jaz bi dodal le eno zunanjo, ne akademsko. Z Miheljakom se nikakor ne strinjam, da gre za zgodbo, ki je bila prezrta. Po mojem prepričanju gre za zgodbo, ki je ni. Sam prispevek mojih cenjenih kolegov ni vseboval nobene nove informacije, če sploh katero.

    To da so vojaki po vsem svetu prej desno kot levo usmerjeni je logično. Desničarski pogledi so v svoji osnovi militantni in kot taki imajo gotovo veliko simpatizerjev v naši vojski, kar je logično. Desnica ima rada red, disciplino in hierarhijo, kot jo najdeš le v vojski. Desničarska mentaliteta in vojska sta prepleteni na večih nivojih, nenazadnje gre pri obeh za veliko poudarjanje pripadnosti homogeni skupini. Naj gre za povezovanje na osnovi rase, vere ali pa na osnovi barve baretke.
    Torej to, da so desničarji med vojaki ni nič novega in prispevka nevredna informacija, zato se je tudi jaz nisem lotil. Čeprav so bile tudi pri nas takšne želje kolegov.

    A vseeno bi izpostavil dve stvari. Ne želim verjeti, da bi dr. Miheljak želel blatiti ministrstvo za obrambo, mislim, da ima prav v tem ko pravi, da ni vse v zakonitosti. Gre tudi za moralno odgovornost vojakov. Če se ne motim po slovenskem kazenskem zakoniku nošenje nacističnih simbolov ni kaznivo, a vendar menim da moralno ne bi bilo sprejemljivo, da si pripadniki takoj ko oblečejo civilno obleko tudi pripnejo kakšen kljukast križ. Torej ne gre za pogrom nad vojaki, gre tudi za moralno odgovornost, ki je opisana tudi v kodeksu vojaške etike. Že prvi stavek dvanajstega člena je tisti, ki bi ga v tem primeru morali pri vas izpostaviti.

    Kar me pripelje do druge pomembne stvari, ki me je tudi spodbudila k temu komentarju. Način, kako se država odziva na izzive javnosti je še vedno prevečkrat rigiden, zastarel in doseže ravno nasprotni učinek. Zapiranje je tisto, kar dvigne obrvi in obrusi pogled na diamant, ki to je ali pa tudi ni. Pričakoval bi bistveno več kot le dva odstavka PR-ja. Ker večino ljudi v teh vaših službah dobro poznam, vem da ni niti kančka slabega namena. A skopa dva odstavka, da nihče v vojski ne krši zakona samo še podžge intrigo. Kaj pa se potem dogaja, če ste preiskovali in dobili indice, se bo vprašal vsak, ki ga zgodba pusti nepotešenega. In to je težava državnih služb za odnose z javnostmi. Pusti nas nepotešene, odgovori so skopi, uradniški in velikokrat zelo pozni. Tu so vaše službe še zelo hitre v primerjavi z ostalimi v državi, a so večkrat zelo skopi in včasih enostavno kaj preslišijo in pozabijo. Zmagajo pa takrat ko ne pustijo da naša domišljija tava. Tako se ne jezite nad javnostjo, da skoči, če ne ve kam skače.


    Jure Tepina

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala za komentar in prredvsem dobra opozorila glede tega, kako so videti takšne informacije na strani novinarjev.
    Opozoriti moram na dve razsežnosti, ki se jih pa medijski svet ne zaveda, ko gre za novice o delu obveščevalnih služb in ekstremizmu. Pri novici o morebitnem ekstremizmu v Sloveniji se je treba najprej vprašati, kako to, da bi obveščevalne službe dajale podatke v medije. To se pri njihovem normalnem delu nikoli ne zgodi. Razen če ni nekje nekdo zlorabil obveščevalne vire za kompromitacijo nekoga, bodisi politike, institucije, osebe. Ali pa jih je zlorabil zato, da bi kompromitiral preiskavo o nečem. Lahko bi se zgodilo, da bi na medijem podtaknjeno vpraśanje s strani nekoga, ki sumi, da je v preiskavi, v duhu pravice o dostopu javnosti do podatkov povedali ravno tisto, kar preiskovanec potrebuje, da se izogne preiskavi, ali jo zavede drugam. Zato bi bilo pametno, da tudi mediji kdaj preverijo, zakaj so dobili kakšno informacijo in predvsem od koga, ter kaj bi ta rad dosegel. seveda ne pričakujem, da bi potem tak vir obelodanjali, ampak z vidika svojega znanja o celoti neke novice je vedno dobro vedeti, zakaj smo ali ste dobili kakšno novico.
    Druga razsežnost novice o ekstremizmu pa je lahko tudi v v tem, da ni novice. Da je indic, je sum, ki pa se v preiskavi ne potrdi. In kaj potem? Bo tisti, ki ima sume, ljudi kompromitiral v javnosti, čeprav mu je bilo pojasnjeno, da njegovi sumi niso upravičeni?kako povedati, da ni bilo nezakonitih ravnanj in da bi v to tudi verjeli mediji? Kako povedati, da ni bilo kljukastih križev, niti nagovarjanja k prepovedanim aktivnostim?

    Ob strani pa se tudi jaz sprašujem, kako je možno, da je novica, ki je stara več kot pol leta, bila doslej varovana skrivnost ustreznih služb, sedaj pred volitvamipa je kobajagi postala etično, če že ne zakonsko sporna za izbran del družbe? Zakaj se omenja desne ekstremiste, ne pa vseh ostalih? Zakaj se ne sprašujemo po ekstremistih, ki so pred nedavnim metali kamne v pročelje parlamenta? Zakaj nas ne skrbijo verski ekstremisti? Zakaj je prišlo do javnega povezovanja teme o ekstremizmu z vojsko in policijo in neonacizmom? Ali kdo sploh ve, za katere ekstremiste gre in kaj so njihove insignije? Zakaj oni komentator iz Dnevnika gnojnico zliva po vojakih in po ministrici za obrambo, policiste pa pusča ob strani in se ne sprašuje po njjihovi etiki? Zakaj naj bi bili predvsem vojaki etični, kaj pa je z vsemi drugimi javnimi uslužbenci, ki dobivajo boljše plače od vojakov, a oni pa so lahko pri ekstremistih? In se njih kaj preiskuje?
    Torej ta novica je dobra novica, ampak bolj je zanimiva zaradi svojih ozadij, kot pa zaradi tistega, kar je v resnici vsebovala. Kako naj PR vse to novinarju razloži, ne da bi povedal tisto, kar se o zadevi ne moreali ne sme povedati. In sploh v primeru, ko novinar mora neko novico delati, četudi je sam dovolj razumen, da ve, da novice ni?
    Za konec pa da bo jasno - jaz sem za pregon vseh ekstremistov, samo da jih definiramo in ugotovimo, kako njihovo delovanje ogroža vitalne interese države,

    OdgovoriIzbriši