sreda, 15. februar 2012

Diplomacija: gospodarska, vojaška, policijska, kulturna, politična?

Ob nastajanju desete slovenske vlade je bilo kar nekaj polemik glede tega, kako bo v prihodnje s slovensko diplomacijo. Politične stranke imajo različna mnenja o tem, kako varčevati na področju zunanjih zadev. Posamezni politiki bolj ali manj prepričljivo razlagajo o diplomatski dejavnosti, ki je že nekaj stoletij profesionalna oblika zastopanja državnih interesov v mednarodnem okolju.

Diplomacija ni bila tema predvolilnih nastopov, je pa postala pomembna za oblikovanje povolilnih povezav oziroma nestrinjanj ob sestavljanju vlade. Slišali smo stališča o tem, da je treba zmanjšati število diplomatsko-konzularnih predstavništev, in namesto njih odpirati kulturna in gospodarska središča. Bilo je slišati celo nekaj konkretnih napovedi, kje naj DKPji ostanejo in kje se jih lahko ukine. To je bilo že precej nediplomatsko ravnanje, saj države, ki se jih javno omeni kot destinacije, kjer slovenska politika ne potrebuje več svojih predstavnikov, pomislijo na enake protiukrepe.

Najbolj zanimiv je bil špetir okrog tega, komu pripada gospodarska diplomacija, ministrstvu za gospodarstvo ali ministrstvu za zunanje zadeve. Seveda ne gre za organizacijsko-vladno vprašanje, temveč za dilemo, kdo pošilja v tujino gospodarske atašeje in kje je denar za promocijo slovenskih gospodarskih družb. Vprašanje tudi je, kdo naj se pohvali z dosežki prodora slovenskega gospodarstva na tuje trge.

Podobno vprašanje bi si morali zastaviti, ko gre za vojaško diplomacijo, torej vojaške in obrambne atašeje ter predstavnike pri tujih državah in mednarodnih organizacijah, ali ko gre za tiste redke policijske atašeje, ki jih premore naša država, ali celo za kulturne atašeje. Kdo je odgovoren za te ljudi, kdo jim daje naloge, kam poročajo, kdo jih plačuje, kako se izobražujejo?

Vojaški in obrambni atašeji so častniki, praviloma z dolgoletno in uspešno vojaško kariero, ki imajo večje sposobnosti komuniciranja v tujih jezikih in znajo razumeti celoto vojaškega delovanja države. Navkljub svojim vojaškim znanjem se morajo za delo atašeja pripraviti in sicer po programu, ki ga na slovenskem obrambnem ministrstvu pripravijo strokovnjaki za obrambno politiko. V okvir programa sodijo teme s področja poznavanja obrambne in zunanje politike države. Njihovo delo je sestavina DKP in veleposlanik države je tudi njihov predstojnik. Navodila za delo dobijo iz Ministrstva za obrambo, poročila pa pišejo tako, da s svojimi dognanji seznanjajo tako obrambno kot zunanje ministrstvo. Za njihove plače in denarna ter druga nadomestila skrbi Ministrtsvo za obrambo, vendar pri tem upošteva vladno uredbo, ki na enoten način ureja status vseh državnih predstavnikov v tujini. Predpostavljam, da podobno velja tudi za policijske atašeje. Za vse predstavnike velja, da delajo v interesu svoje države.

In zdaj, kje naj bo gospodarska diplomacija?  Dejstvo je, da je sodobna diplomacija vse bolj gospodarske narave, saj diplomatov zaradi ugotavljanja splošne politične situacije v neki državi ne potrebujemo, o tem se lahko poučimo iz javnih medijev. O stanju gospodarskih zadev pa je treba iskati informacije na terenu. V preteklih treh letih je slovenska diplomacija dokazala, da je gospodarsko delovanje po prehodu iz gospodarskega v zunanje ministrstvo močno okrepljeno. Prav prehod gospodarske diplomacije v zunanjo politiko se je pokazal kot ena večjih uspešnih potez Pahorjeve vlade oziroma Žbogarjeve ere na MZZ. Če bi sedaj vračali to sestavino na gospodarstvo, bi bilo kar nekaj mrtvega teka zaradi selitve, izgubil bi se sedanji pristen stik in sodelovanje na DKPjih, težnja k ustanavljanju gospodarskih in kulturnih centrov pa je namenjena prav temu, da se izgubi tesen stik z DKPji, in s tem tudi podrejenost enemu predstavniku države v tujini, to je veleposlaniku. Pomeni tudi iskanje novih nepremičnin za delovanje takšnih centrov. S tem se stroški delovanja slovenskih predstavnikov v tujini višajo, izgublja se nujno potrebna koordinacija, poenoten nastop države v tujini.

V sporu glede tega, kje naj bo gospodarska diplomacija, bi veljalo predvsem presojati v vidika poenotenega nastopa države v tujini in oceniti bi veljalo posledice sedanje ureditve. Ni videti, da bi sedanja vladna koalicija uporabljala te profesionalne argumente za presojo. Bi se pa veljalo vprašati še naslednje: je gospodarska diplomacija  v SLoveniji postala vprašanje prestiža? Kdo se bo okitil z njenimi uspehi? Če vladni minister ob prevzemu MZZ trdi, da bo eden njegovih glavnih ciljev okrepitev gospodarskega delovanja v tujini, drugi minister pa, sklicujoč se na koalicijsko pogodbo, ki dobiva status nadzakona, trdi, da sodi v njegov resor, gre dejansko za to, kdo bo na koncu lahko naštel nekaj kvantitativnih, če ne celo kvalitativnih uspehov. Dandanes je tako, da se ni mogoče hvaliti z odpiranjem novih ambasad, se je pa mogoče hvaliti z odpiranjem trgov za slovensko gospodarstvo.

Novi zunanji minister je ob prevzemu MZZ napovedal marsikaj, eni temi pa se je izognil. Skrita je v čestitki, na katero je nova vlada tako ponosna, da jo javno objavlja. V čestitki ameriškega predsednika Obame. Opozarja na skupne interese in odgovornosti ZDA in Slovenije na Zahodnem Balkanu in v Afganistanu. Da, v obeh regijah slovenski vojaki skupaj z ameriškimi skrbijo za mir in varnost. In minister za zunanje zadeve se bo hočeš nočeš moral pogovarjati tudi o bodočnosti mednarodne pomoči Afganistanu ter Zahodnemu Balkanu. Temi ni mogoče uiti tako, da jo premakneš na MORS in naj se tam blamirajo z obrambo od vseh osovražene operacije ISAF! Nasprotno, prav MZZ bo moralo pokazati diplomatsko spretnost doma, za prepričevanje množic, da je treba nadaljevati z misijo v Afganistanu in na Zahodnem Balkanu, ter v tujini. Na jumbo ministerialu, ki se ga bosta udeležila obrambni in zunanji minister, govori kot prvi (in lahko tudi edini) zunanji minister. Na vrhu zveze Nato v Chicagu maja letos pa bo moral kar predsednik vlade povedati, ali bo Slovenija solidarno sodelovala z zavezništvom v operaciji ISAF, ali ima kakšne druge načrte.

Bilo bi zelo prav, da se minister za zunanje zadeve že loti prepričevanja o nujnosti slovenskega prispevka v obe operaciji.

Ni komentarjev:

Objavite komentar