Selitve

Na obrambnem področju so in smo vedno v pripravljenosti na selitve. Pripadniki vojaške organizacije vedo, da se njihova kariera lahko nadaljuje le, če se selijo iz ene enote v drugo, iz ene vojaške baze v drugo, iz ene mednarodne operacije na naslednjo, iz enot na šolanja in v štabe ter obratno. Skratka, hitre rotacije na delovnem mestu so sestavni del organizacijske kulture obrambnega sektorja.

V zadnjih dneh se selim tudi jaz. Iz Ministrstva za obrambo sem se po triletnem in tritedenskem začasnem delu preselila v svoje domače okolje Univerze. Selim pa tudi del svojih blogerskih razmišljanj. Na tem mestu bom ohranila svoja razmišljanja o univerzitetnih temah, študentskih zadevah in podobni tematiki. Vsa družbeno-kritična razmišljanja pa bom po novem objavljala v/na slovenskem blogerskem časopisu Drugi svet in sicer na blogu http://jelusic.blog.drugisvet.com

Vabljeni na ogled mojih zapisov v Drugem svetu.
Zame kot tradicionalnega profesorja knjig in člankov v revijah je virtualna blogerska publicistika res DRUGI SVET

Diplomacija: gospodarska, vojaška, policijska, kulturna, politična?

Ob nastajanju desete slovenske vlade je bilo kar nekaj polemik glede tega, kako bo v prihodnje s slovensko diplomacijo. Politične stranke imajo različna mnenja o tem, kako varčevati na področju zunanjih zadev. Posamezni politiki bolj ali manj prepričljivo razlagajo o diplomatski dejavnosti, ki je že nekaj stoletij profesionalna oblika zastopanja državnih interesov v mednarodnem okolju.

Diplomacija ni bila tema predvolilnih nastopov, je pa postala pomembna za oblikovanje povolilnih povezav oziroma nestrinjanj ob sestavljanju vlade. Slišali smo stališča o tem, da je treba zmanjšati število diplomatsko-konzularnih predstavništev, in namesto njih odpirati kulturna in gospodarska središča. Bilo je slišati celo nekaj konkretnih napovedi, kje naj DKPji ostanejo in kje se jih lahko ukine. To je bilo že precej nediplomatsko ravnanje, saj države, ki se jih javno omeni kot destinacije, kjer slovenska politika ne potrebuje več svojih predstavnikov, pomislijo na enake protiukrepe.

Najbolj zanimiv je bil špetir okrog tega, komu pripada gospodarska diplomacija, ministrstvu za gospodarstvo ali ministrstvu za zunanje zadeve. Seveda ne gre za organizacijsko-vladno vprašanje, temveč za dilemo, kdo pošilja v tujino gospodarske atašeje in kje je denar za promocijo slovenskih gospodarskih družb. Vprašanje tudi je, kdo naj se pohvali z dosežki prodora slovenskega gospodarstva na tuje trge.

Podobno vprašanje bi si morali zastaviti, ko gre za vojaško diplomacijo, torej vojaške in obrambne atašeje ter predstavnike pri tujih državah in mednarodnih organizacijah, ali ko gre za tiste redke policijske atašeje, ki jih premore naša država, ali celo za kulturne atašeje. Kdo je odgovoren za te ljudi, kdo jim daje naloge, kam poročajo, kdo jih plačuje, kako se izobražujejo?

Vojaški in obrambni atašeji so častniki, praviloma z dolgoletno in uspešno vojaško kariero, ki imajo večje sposobnosti komuniciranja v tujih jezikih in znajo razumeti celoto vojaškega delovanja države. Navkljub svojim vojaškim znanjem se morajo za delo atašeja pripraviti in sicer po programu, ki ga na slovenskem obrambnem ministrstvu pripravijo strokovnjaki za obrambno politiko. V okvir programa sodijo teme s področja poznavanja obrambne in zunanje politike države. Njihovo delo je sestavina DKP in veleposlanik države je tudi njihov predstojnik. Navodila za delo dobijo iz Ministrstva za obrambo, poročila pa pišejo tako, da s svojimi dognanji seznanjajo tako obrambno kot zunanje ministrstvo. Za njihove plače in denarna ter druga nadomestila skrbi Ministrtsvo za obrambo, vendar pri tem upošteva vladno uredbo, ki na enoten način ureja status vseh državnih predstavnikov v tujini. Predpostavljam, da podobno velja tudi za policijske atašeje. Za vse predstavnike velja, da delajo v interesu svoje države.

In zdaj, kje naj bo gospodarska diplomacija?  Dejstvo je, da je sodobna diplomacija vse bolj gospodarske narave, saj diplomatov zaradi ugotavljanja splošne politične situacije v neki državi ne potrebujemo, o tem se lahko poučimo iz javnih medijev. O stanju gospodarskih zadev pa je treba iskati informacije na terenu. V preteklih treh letih je slovenska diplomacija dokazala, da je gospodarsko delovanje po prehodu iz gospodarskega v zunanje ministrstvo močno okrepljeno. Prav prehod gospodarske diplomacije v zunanjo politiko se je pokazal kot ena večjih uspešnih potez Pahorjeve vlade oziroma Žbogarjeve ere na MZZ. Če bi sedaj vračali to sestavino na gospodarstvo, bi bilo kar nekaj mrtvega teka zaradi selitve, izgubil bi se sedanji pristen stik in sodelovanje na DKPjih, težnja k ustanavljanju gospodarskih in kulturnih centrov pa je namenjena prav temu, da se izgubi tesen stik z DKPji, in s tem tudi podrejenost enemu predstavniku države v tujini, to je veleposlaniku. Pomeni tudi iskanje novih nepremičnin za delovanje takšnih centrov. S tem se stroški delovanja slovenskih predstavnikov v tujini višajo, izgublja se nujno potrebna koordinacija, poenoten nastop države v tujini.

V sporu glede tega, kje naj bo gospodarska diplomacija, bi veljalo predvsem presojati v vidika poenotenega nastopa države v tujini in oceniti bi veljalo posledice sedanje ureditve. Ni videti, da bi sedanja vladna koalicija uporabljala te profesionalne argumente za presojo. Bi se pa veljalo vprašati še naslednje: je gospodarska diplomacija  v SLoveniji postala vprašanje prestiža? Kdo se bo okitil z njenimi uspehi? Če vladni minister ob prevzemu MZZ trdi, da bo eden njegovih glavnih ciljev okrepitev gospodarskega delovanja v tujini, drugi minister pa, sklicujoč se na koalicijsko pogodbo, ki dobiva status nadzakona, trdi, da sodi v njegov resor, gre dejansko za to, kdo bo na koncu lahko naštel nekaj kvantitativnih, če ne celo kvalitativnih uspehov. Dandanes je tako, da se ni mogoče hvaliti z odpiranjem novih ambasad, se je pa mogoče hvaliti z odpiranjem trgov za slovensko gospodarstvo.

Novi zunanji minister je ob prevzemu MZZ napovedal marsikaj, eni temi pa se je izognil. Skrita je v čestitki, na katero je nova vlada tako ponosna, da jo javno objavlja. V čestitki ameriškega predsednika Obame. Opozarja na skupne interese in odgovornosti ZDA in Slovenije na Zahodnem Balkanu in v Afganistanu. Da, v obeh regijah slovenski vojaki skupaj z ameriškimi skrbijo za mir in varnost. In minister za zunanje zadeve se bo hočeš nočeš moral pogovarjati tudi o bodočnosti mednarodne pomoči Afganistanu ter Zahodnemu Balkanu. Temi ni mogoče uiti tako, da jo premakneš na MORS in naj se tam blamirajo z obrambo od vseh osovražene operacije ISAF! Nasprotno, prav MZZ bo moralo pokazati diplomatsko spretnost doma, za prepričevanje množic, da je treba nadaljevati z misijo v Afganistanu in na Zahodnem Balkanu, ter v tujini. Na jumbo ministerialu, ki se ga bosta udeležila obrambni in zunanji minister, govori kot prvi (in lahko tudi edini) zunanji minister. Na vrhu zveze Nato v Chicagu maja letos pa bo moral kar predsednik vlade povedati, ali bo Slovenija solidarno sodelovala z zavezništvom v operaciji ISAF, ali ima kakšne druge načrte.

Bilo bi zelo prav, da se minister za zunanje zadeve že loti prepričevanja o nujnosti slovenskega prispevka v obe operaciji.

Ali obstaja vzorec diskvalifikacij?

Ali kaj imata skupnega križanje ambasadorja Mussomelija s peticijo o ukinitvi Slovenske vojske?

Skoraj gotovo na prvi pogled obe zadevi nista videti v zvezi. Sta pa imeli prepoznaven vzorec politične medijske komunikacije in politične diskvalifikacije.

Ko je bila peticija o ukinitvi Slovenske vojske spisana, sta dva medija, Mladina in Radio Študent, naslovila vprašanja o komentarju peticije na Ministrstvo za obrambo. Zahtevala sta samo odgovore ministrice za obrambo. Torej ji je bila namenjena ta peticija kot posebno sporočilo. Iz njenih odgovorov sta oba medija iztrgala iz konteksta samo tiste stavke, ki so peticijo obravnavali kritično, pozitivne opredelitve pa sta izbrisala. Da bi le nekako bolj popolno obvestili javnost o mojih odgovorih, smo morali le-te v originalu postaviti na spletno stran Ministrstva za obrambo, kar pa ni več pomagalo k celovitosti informacije. Oba medija sta torej kritične dele odgovora komentirala, polemizirala in objavljala komentarje politikov, razumnikov in razumnic. Tudi politični obračun v državnem zboru se je opravil na podlagi iz konteksta iztrganih izjav.

Kaj se je zgodilo ambasadorju Mussomeliju?
Očitno je imel pogovore s predstavniki različnih strank že dlje časa. Vsaj od novembra 2011 dalje. Ko se je napotil k Pahorju v bolnišnico, je njegova misija postala opazna in nevarna. Iz njegovih precej prostodušnih in nič hudega slutečih iskrenih odgovorov so nekateri mediji nato spotencirali veliko zgodbo. Zahtevali so komentarje politikov o njegovih precej iskrenih javnih razmišljanjih o politični situaciji v državi, kjer deluje. Njegove odgovore se je v poenostavljeni obliki uporabilo za obračun govornikov, razumnikov, javnosti, naključnih forumskih komentatotrjev. Da bi pojasnil svoje delo, ambasador tvega, in daje še več intervjujejv. In sF tem še več materiala za obračune. Ambasador je na srečo imel svoj State Department, da je stal za njim, in diplomatske pogovore, v katere je lahko preusmeril pregreto javno obračunavanje in antiameriške kritike. Najbolj žaljivi so spregledali, da so bile ZDA zaveznice slovenskih partizanov v antifašističnem boju, in so tudi danes naša zavezniška država.
Na Ministrstvu za obrambo nismo imeli takšnega izhoda. Boj s peticijo smo morali voditi sami, brez veliko podpore, ob vedenju, da se izza nje skrivajo naši koalicijski "zavezniki".

Generali in ministri

V Delu novinar Dejan Karba piše svoje videnje odnosov med načelnikom generalštaba Slovenske vojske, ministrom za obrambo ter vrhovnim poveljnikom obrambnih sil. Naslanja se na informacije, ki jih dobiva posredno preko ljudi, ki so morda v bližini vseh treh nosilcev oblasti, vendar mu lahko povedo le svoje osebne percepcije, o dejanski vsebini odnosov pa ne ve veliko, niti ne more priti do teh osebnosti na način, da bi mu lahko neposredno zaupali. V preteklosti je veljal za zelo ambicioznega in obetavnega mladega novinarskega analitika, v zadnjem času pa svoja besedila vse bolj utemeljuje na govoricah in nepreverjenih informacijah. Takšen primer je prav besedilo o omenjenih nosilcih obrambne politike države.
Komentator se namerno izogiba, ali pa morda sploh ne ve, da v parlamentarni demokraciji in po slovenski ustavi ter Zakonu o obrambi vrhovni poveljnik ne poveljuje neposredno Slovenski vojski ali pa ministru za obrambo. Minister je član vlade in do vojske izvaja politiko, kot jo določi vlada, strateške usmeritve v obliki resolucij in obrambnega proračuna pa sprejema državni zbor. Pomembno torej je, da je usklajeno delovanje med ministrom za obrambo, predsednikom vlade,državnim zborom ter načelnikom generalštaba. To nenazadnje dokazuje tudi kadrovski postopek izbire načelnika generalštaba, ki ga izmed generalov predlaga minister za obrambo, imenuje pa Vlada Republike Slovenije. V tem procesu ni predvidena vloga vrhovnega poveljnika. Le-ta ima pomembno vlogo v določanju tistih, izmed katerih je mogoče postaviti načelnika, to je generalov. Generale izmed brigadirjev namreč na predlog ministra za obrambo potrdi vlada, povišuje pa vrhovni poveljnik.
Komentator Dela je tudi nenatančen pri določanju dolžine mandata sedanjega načelnika. Sploh ni šel preverit, kdaj smo prisegli ministri Pahorjeve vlade, in kdaj je sedanja ministrica predlagala zamenjavo načelnika. Takšne nedoslednosti seveda govorijo o tem, kako zanesljiv je komentator. Pa tudi, kako nezanesljive vire ima za svoje pisanje.

Obrambni minister v italijanski vladi Di Paola

Nova italijanska vlada premiera Montija ima od 16. novembra novega obrambnega ministra, admirala Giampaola di Paolo. Od leta 2008 dalje je bil predsedujoči Vojaškega odbora Zveze Nato, pred tem pa načelnik generalštaba italijanskih oboroženih sil. V Natu ga poznamo kot zelo razgledanega in izobraženega admirala, ki je znal s svojimi idejami glede prihodnosti graditve vojaških zmogljivosti zavezništva v duhu konsenza vseh članic pridobivati podporo. Slovenijo je v času svojega mandata v Natu večkrat obiskal. Cenil je profesionalnost in angažiranost Slovenske vojske pri izpolnjevanju mednarodnih obveznosti, poznal je našo vse slabšo proračunsko situacijo in zmanjševanje sredstev za opremo vojske ter investicije, in občudoval je sposobnost poveljniške strukture Slovenske vojske, da nikoli ne tarnajo zaradi vse slabših obetov,  temveč, da poskušajo vedno iz manj sredstev narediti s svojim znanjem in izkušnjami več in bolj kvalitetno opravljene naloge.
Admiral di Paola je cenil slovenska prizadevnja za ohranjanje pomorske komponente Slovenske vojske in vojaški prispevek k pomorski identiteti Slovenije. Vedel je, da ruska patruljna ladja, ki je bila zamenjava za ruski klirinški dolg,  prihaja v Slovenijo v razmerah velike sovražnosti v delu slovenske politike in javnosti. Ko nas je obiskal in videl, kako se je ta ladja spremenila v ponosni Triglav z večnamenskimi cilji, je šele dojel, kako poskušamo v Sloveniji z večnamensko uporabo vojaskih sredstev na mikroravni izvajati pametno obrambo (smart defense).
Prepričana sem, da je Slovenija dobila z novim italijanskim obrambnim ministrom velikega prijatelja in zaveznika, ki bo znal nadaljevati dosedanje uspešno sodelovanje med italijanskimi in slovenskimi oboroženimi silami, v okviru sil MLF, pri skupnih prizadevanjih za stabilizacijo Kosova v KFOR , v Libanonu v UNIFIL ter v Afganistanu v ISAF.

Čestitke di Paoli pri novih nalogah!

Komu služi vpletanje vojske v predvolilno kampanjo?

Pri vseh dosedanjih volitvah je Slovenska vojska hote ali nehote postala predvolilna tema. Na zadnjih volitvah se je vse vrtelo okrog nakupa osemkolesnikov, v preteklosti je bila to trgovina z orožjem. Letos je bilo pripravljenih več tem, ki bi bile prikladne za preusmerjanje pozornosti volilcev iz realnih problemov v vojaške. Na zalogi je bila trgovina z orožjem, odpiranje dokumentov, ki govorijo o teh pojavih za javnost, in je še v rezervi. Proces glede Patrije se prelaga, kar ne gre v račun tistim, ki bi ga rabili pod urgentno. Nepričakovano veliko truda je bilo vloženega v držanje pri življenju teme, ki je bila aktualna letos poleti, ko je na Norveškem prišlo do grozljivega napada ekstremista Breivika. Nekdo je v stari kontraobveščevalni maniri v medije lansiral dezinformacijo, da so tuje obveščevalne službe sporočile, da so pripadniki slovenske vojske in policije urili desne skrajneže. Proti taki laži se je bilo težko boriti, čeprav sta demantije pisali dve službi za odnose z javnostmi: z ministrstva za obrambo ter ministrstva za notranje zadeve. Vir je bil zelo pretkan. Vedel je, da nihče ne more preveriti, kaj so "tuje obveščevalne službe" dejansko rekle, saj nimaš koga vprašati, če si novinar, kaj je bilo res. Komentatorji Dnevnika in Mladine skrbijo za to, da se laž še kar naprej ponavlja in da se vse bolj pripisuje vojski in ministrici za obrambo in vse manj ostalim omenjenim v tej dedzinformaciji.

Najnovejša predvolilna vojaška tema pa je protest Sindikata vojakov Slovenije, ki je eden od štirih sindikatov, ki delujejo na MO. V uličnem protestu naj bi sindikat skupaj s sindikatom Konfederacija sindikatov Neodvisnost ter drugimi mimoidočimi izrazil določene zahteve v zvezi s plačami, dodatki ter vojaškimi bonitetami, pa še nekaj kadrovskih zahtev bo zraven. Problemi, ki jih izpostavlja sindikat, so take vrste, da se jih na MO zavedamo že tri leta, vendar pa v sedanji gospodarski krizi niso rešljivi. Vojska bo morala deliti usodo celotnega javnega sektorja in trpeti zmanjševanje obsega sredstev za plače in delovanje ter opremo. Komentarji v javnosti so, da je v vojski kaos. Jaz trdim, da v vojski ni kaosa, da večina ljudi v njej pošteno dela, da se v vsakem trenutku, ko doma sindikalisti v varnem zavetju doma pišejo transparente, vojaki na misijah izpostavljajo nevarnostim za to domovino in njen mednarodni ugled, da je v tej naši vojski veliko takih, ki bodo vedno med prvimi šli na pomoč ljudem ob naravnih nesrečah. Vseh teh dobrih in profesionalnih vojakov ne bi smeli mešati s Sindikatom vojkov Slovenije, ki obstaja že dve leti in pol, pa še vedno ni pridobil statusa reprezentativnosti. Ni reprezentativen ne za obrambno dejavnost, niti za poklic vojaka, pa vendar že dve leti in pol nastopa v medijih kot glavni socialni partner za pogajanja o pravicah in delovnem statusu, pa političnih zahtevah vojakov. Napovedani protest v predvolilnem času pa je tipičen primer politizacije sindikalnega gibanja v vojski, kar glede na določbe Zakona o obrambi ni dopustno, in je tipično tradicionalno predvolilno preusmerjanje pozornosti javnosti iz pravih tem za volitve na marginalne teme, ki jih vlada tekočih poslov ne more več rešiti. Sindikat pa ji mora pravočasno zadati še en žebelj v podplat, da bi se ustrezno prikupil prihodnjim oblastnikom. Obstaja pa še ena možna razlaga, ki bi morala zaskrbeti volilce in kandidate za poslance. Komu je danes v interesu preusmerjanje pozornosti? Katerim političnim strankam? Tistim, ki se lahko na predvolilnih soočenjih pogovarjajo o programu za naprej, ali tistim, ki so vse svoje programske adute že povedale in nimajo več materiala za soočenja. Kaj ne bi bila znova krasna tema za diskusije ukinjanje, preoblikovanje, zmanjševanje vojske?
Protest peščice vojakov iz nereprezentativnega sindikata je kot nalašč za to primeren. Le poglejte spletno vprašanje na žurnalu24 16. Novembra letos!
Ne pozabimo, problemi, na katere opozarja sindikat, so mestoma realni. V predvolilni kampanji pa zvenijo zelo groteskno, še posebej, če vemo, da so v času službe ti ljudje nosilci državnega monopola na uporabo orožja. Le kdo bi jim ga zaupal!

Ženske kvote ali enake možnosti?

V Mariboru je danes poveljevanje 74. Motoriziranega bataljona prevzela podpolkovnica Alenka Petek, verjetno ena izmed najbolj sposobnih častnic in častnikov Slovenske vojske. Nova generacija profesionalcev, ki ima za sabo uspešno delo v operativnih enotah, odlične rezultate na šolanjih, suvereno sodelovanje na mednarodni operaciji na Kosovu. Je tretja ženska poveljnica bataljona v SV, pred njo je obveščevalno izvidniškemu bataljonu poveljevala sedanja brigadirka Alenka Ermenc, prav tako odlično izobražena in uspešna udeleženka mednarodne operacije na Kosovu. Bataljonu za jedrsko, biloško in kemično obrambo pa je poveljevala podpolkovnica Tatjana Pečnik, častnica z izjemnimi izkušnjami iz mednarodnih misij, trikratna udeleženka, poveljnica kontingenta na Cipru. V Slovenski vojski je 15 odstotkov žensk, vendar za doseganje tega, za vojske zavezništva najvišjega odstotka vojakinj, nismo postavili kvot. Vojska je odprla vrata ženskam zelo na široko. Omogočila jim je izobraževanje in napredovanje, torej tudi samodokazovanje. To je bilo možno zaradi spoštovanja načela enakih možnosti. Kdor jih izkoristi in se dokaže, napreduje. Spol ni ovira in ni prednost. Dokazati se je treba s svojim znanjem, motivacijo in izkušnjami ter trdim delom.

V politiki je drugače. Politika pri nas ne omogoča enakih možnosti, za ženske na volilnih listah so predpisane kvote, tehnokratski sistem zagotavljanja števila mest za "napredovanje" v visoko politiko, izvoljivost sposobnim pa ni več zagotovljena. Imamo dve predsednici političnih strank, LDS in NSi. Imamo najmanj poslank glede na primerljivo velike parlamente v Evropi, imamo peščico ministric - v prejšnji vladi eno samo, v sedanji vladi je mandat začelo obetavnih pet ministric. V vladi tekočih poslov je ostala le še ena. Pa še ta gre enim grozno v nos, najbolj se z njo ubadajo kolumnisti enega od slovenskih dnevnikov, in dokaj redno nastopa v karikaturah enega od levih tednikov. V svojih političnih komentarjih sta z njenim delom obrambne ministrice doslej najbolj grobo obračunali dve komentatorki, Spomenka Hribar v času boja za uveljavitev peticije Ukinimo vojsko ter Tanja Lesničar Pučko v zadnji predvolilni kampanji. Zanimivo, da sta bili najbolj grobi kritiki izpod peresa žensk. Žensk proti ženskam! Če bi zagnanost naše spoštovane raziskovalke v blatenju vojske in vseh, ki so jo branili, človek še nekako raumel, pa je precej nejasno, kakšne razloge, razen predvolilnih navijaških ciljev, ima kolumnistka Pučko. Namenila se je oblatiti stranko SD. In obrambno ministrico. Resnice je ne zanimajo. Ne zanima je, da je ministrica s sodelavci razčiščevala probleme pogodbe o osemkolesnikih, zaradi opreme predlagala spremembo pogodbe, zaradi slabe finančne situacije pa njeno reprogramiranje, ne zanima je dejansko stanje sodelovanja slovenskih vojakov na misijah, ne zanima je zagotovilo MO, da slovenski vojaki ne urijo srajnih desničarjev, ne zanima je niti to, da je vojska ustavna kategorija, in da ukinjanje vojske brez ustreznega družbenega soglasje pomeni delovanje v nasprotju s tistim, kar piše v slovenski ustavi. A niso tisti, ki pozivajo k dejanjem proti ustavi v bistvu skrajneži? No tisti, ki pozivajo k ukinjanju vojske, običajno niso desni skrajneži...
Če smo dobro razumeli kolumnistkin predvolilni sestavek, so prave ženske samo v strankah Sem-Si, Trs, Zares in LDS. Preostale ženske so škodljive za ženske kvote. Sreča je, da se v Slovenski vojski napreduje zaradi sposobnosti in ne zaradi nravstvenih kolumnistk in njihovih kriterijev!